V začetku tedna je postalo uradno tisto, kar smo v Mladini že napovedali. Preiskovalni oddelek okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je na preiskovalni oddelek ljubljanskega sodišča vložil zahtevek za preiskavo zoper Dimitrija Rupla. Razlog je sporno ustanavljanje t. i. diplomatske akademije. Na ministrstvu so omenjeno informacijo sprejeli »z velikim začudenjem«. Zunanji minister je utemeljeno osumljen po 3. in 4. odstavku 261. člena kazenskega zakonika. Navedeni člen nosi zgovoren naslov: »zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic«. Zadnja dva odstavka med drugim določata kazni za poskus ali pridobitev protipravnih premoženjskih koristi, izrabe premoženjskega položaja in prestop meje uradnih pravic. Zahteva po preiskavi je navadno prvi korak do sodišča, vendar bolj previden. Tožilstvo se ni odločilo, da bi takoj vložilo obtožnico, ampak je raje na pomoč poklicalo preiskovalnega sodnika. Odločitev, ki pove veliko, čeprav je dvoumna. Preiskovalni sodnik lahko podvomi o utemeljenosti suma. Zahteva po preiskavi je lahko zavrnjena, tožilec pa lahko z novimi dokazi znova predlaga preiskavo. A tožilstvo je očitno menilo, da v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije po že opravljenih poizvedbah res obstaja utemeljen sum kaznivega dejanja in da je ovadba tedaj še direktorja urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka dovolj tehtna. Preprosteje, tožilci so očitno ugotovili, da je sum kaznivega dejanja dovolj močan za začetek kazenskega postopka pred sodiščem. Razlogov, zakaj je tožilstvo vložilo zahtevek za preiskavo in se ni odločilo za vložitev obtožnice, je lahko seveda več. Eden je, da imajo dokazi, zbrani pod taktirko preiskovalnega sodnika, pred sodnim senatom večjo težo. Drugi, da so tožilci preprosto pokleknili pred političnimi razsežnostmi primera in so se zatekli k preiskovalnemu sodniku. Tretji, da je kaznivo dejanje tako hudo, da so zanj potrebni čim tehtnejši dokazi. Četrti, da je osumljeni minister na ves glas razglašal, kako je zmeraj in povsod pripravljen sodelovati s pravosodnimi organi, a v isti sapi dodal, da gre za obračun z osamosvojiteljem in da se generalna tožilka rada kaže v javnosti. Tožilci so lahko vložili zahtevo po preiskavi in ne obtožnice preprosto zato, ker je ovadeni minister pritiskal na neodvisnost pravosodja. V slavni izjavi Izvensodni proces se minister Rupel recimo sprašuje, kako sploh dela državna tožilka Zdenka Cerar. “Generalna državna tožilka (ki jo je, mimogrede, postavila vlada) je izjavila, da se že pol leta »resno« in »intenzivno« ukvarjajo s primerom člana vlade, ki ga je ovadil urad iste vlade. Nov dokaz čistosti in nepristranosti? Čistka?” Minister je očitno pozabil, da zanj ne obstaja le politična, ampak tudi kazenska odgovornost. In da je ravno naloga tožilstva, da po »intenzivnem« in »resnem« preučevanju ovadbo zavrže ali pa ne.