Manjka humanistov? Ker se na vsake toliko časa zgodovina ponovi, zgodovinski spomin, ki je ena pomembnejših smeri humanističnega pogleda, ne vidi v današnjosti, ki resda zapostavlja humanistične znanosti, nič posebnega. Kulturno in sociološko je po Virkovem značilno, da njihov družbeni pomen pogosto upade v dobi prosperitete, naraste pa po krizah, vojnah, diktaturah in katastrofah. »Po drugi svetovni vojni je bila humanistika, ki je vez s tradicijo, kulturo, identiteto, zelo pomenljiva ne le v Evropi, ampak tudi ali celo predvsem v ZDA, ki so na tradicijo manj vezane kakor, denimo, Evropa.« Med oziranjem nazaj je že v Bibliji najti besede o izčrpanosti vrednot; razbrati je nostalgijo po dobrih starih časih. »Tudi v rimskih so bili zaskrbljeni nad padcem književnosti in študija antičnih avtorjev, ki je bil tedaj steber humanistike«. In vendar se je pozneje znova razcvetela v karolinški renesansi (12. stoletje), v renesansi in humanizmu, v neohumanizmu ..., ko so antiko in klasične jezike spet povzdignili v splošno veljaven kanon, gledano globalno pa je zacvetela tudi po kataklizmi druge svetovne vojne. V atomski eri so se namreč porajala vprašanja, ki so zahtevala humanistični angažma: jedrska bomba in z njo povezano uničenje nista ostala le delovišče naravoslovnih znanstvenikov, politikov, ampak sta obsedala tudi umetnike, kulturnike ..., humaniste.