Tu se konča izpoved fanta, ki je pred kratkim zapustil pripor in se bo v kazenskem postopku, ki še vedno poteka proti njemu, branil s prostosti. Čeprav dvomimo o pravilnosti postavljene kvalifikacije kaznivega dejanja, se v njeno vsebinsko presojo nismo spuščali. A utegne se zgoditi, da bo v postopku oproščen, kar bi pomenilo,da očitanih kaznivih dejanj ni storil, da je nedolžen, in mu bo v skladu z našim zakonom odmerjena "primerna odškodnina". Seveda ta nikakor ne more primerno nadomestiti telesnega in duševnega trpljenja, ki ga je bil morebitno nedolžni obdolženec deležen. Lahko pa pogled tudi obrnemo. Naš fant je končno našel samega sebe, našel je svojo skupino, socialno okolje, ki mu zdaj zvesto pripada. Resocializacija, to ima namreč sodobna penologija za bistven del življenja v zaporu, je sedaj odveč, ostane nam le še retribucija, kaznovanje, zob za zob. Tu pa že opazimo grozljivost in lepoto stika zunanjega sveta z notranjim: v obeh je najvišji zakon zakon močnejšega - to je naša prava ustava.