Ko sem odprla vrata, nisem vedela, kaj bom našla. Neznana sila me je povlekla h kartotečni omari in predalom v pisalni mizi, k vsaki knjigi in vsakemu telefonskemu sporočilu. Vse je bilo videti tako kot pred njeno smrtjo. Marino je spretno pregledal osebne stvari, ne da bi zmotil njihov naravni red. V desnem kotu mize je še vedno postrani stal telefon, telefonska vrvica pa je bila zavita kot vijak. Na zelenem dnevniku so ležali škarje in dva svinčnika s polomljenima konicama, čez naslonjalo stola pa je bila prepognjena Susanina laboratorijska halja. Na robu računalniškega zaslona je bilo še vedno prilepljeno opozorilo, da mora na zdravniški pregled. Ko sem zagledala sramežljive črte rahle, poševne in ljubke pisave, sem se stresla. Kdaj je zašla na kriva pota? Ko se je poročila z Jasonom? Ali pa se je njena pot navzdol začela že veliko prej, ko je bila majhna hčerka tankovestnega duhovnika, dvojčica, ki je ostala sama, ko ji je umrla sestra?