Osel nosi tovorno sedlo na hrbtu in ob bokih, spredaj in zadaj. Po naravi je potrpežljiv, le redko nasprotuje, še redkeje se upre. Na poslušnost ga je lažje navaditi kakor konja ali mulo. Ne potrebuje podkev – njegova kopita so otrdela od hoje in teže. Kdor ga vodi, ne potrebuje biča. Ostrog ne, kdor ga jezdi. Oslu je vseeno, ali stopa pred gospodarjem ali pa mu sledi. Zapomni si tako strme in spolzke poti kot položne in nezahtevne. Če pozabi pot, po kateri je že stopal, se ustavi in počaka, da ga gospodar pravilno usmeri. Ve, kam postaviti nogo na skalnatih poteh, da se mu ne zatakne v razpoki in si je ne zvine in da sam najde oporo zase in tovor na sebi. Njegovo oko je dvakrat večje od človeškega, zato vidi po dolžini in širini, predse in na straní. Ko zastriže z ušesi ali jih nenadoma dvigne pokonci, sliši veliko bolje od svojega gospodarja. Vnaprej sluti dež, pred nevihto se vznemiri. Leži na slami, prežvekuje seno, vodo pije z dolgimi, počasnimi požirki. Prej drema, kakor spi. Kakor da bi čakal, ali ga bo kdo dregnil s komolcem in prebudil, da se čim prej vrne na delo. Včasih preživi večji del noči stoje, ko pa je najbolj utrujen, spodvije noge podse in se tako spočije. Ni ga treba privezovati, zadostuje, da vržemo povodec čez plot – počakal bo ob plotu, dokler ne pride kdo ponj. Videti je, da ne zna plavati, zato se pri prečkanju potoka ali rečice izogiba tolmunom in se boji brzic. Pogosto ga napadejo muhe in se spravijo nadenj, včasih tudi ose, vendar jih z mahanjem z repom – s čopom na koncu – ne odžene. Včasih se vrže na slamo v hlevu ali na trato na polju, da si zdrgne hrbet in razčeše grivo – najbrž je to ena njegovih redkih zabav, če ni celo edina. Sam si ne izbere družice, s katero se bo sparil, drugi ga odpeljejo in pripustijo k njej – kakor da tudi to počne prej iz dolžnosti kot iz potrebe. Ud ima kar velik, in ko se pari, je vztrajen, mošnje ima precejšnje, polne semena. V davnih časih je medicina v Sredozemlju priporočala sestavine oslovega telesa kot zdravilo, ki naj bi spodbujalo spolni nagon.