Sicer pa tudi nekatere evropske raziskave opozarjajo, da se Slovenija ni ustrezno lotila prestrukturiranja zdravstva, saj je po mnogih kazalcih o učinkovitosti zdravstvenega sistema zdrsnila po lestvici uspešnih daleč navzdol. Domači strokovnjaki so doslej le neuspešno opozarjali, da privatizacija v zdravstvu in razkošno dodeljevanje koncesij tudi v osnovnem zdravstvu zmanjšuje dostopnost do zdravstvenih storitev predvsem najbolj ogroženi populaciji. Res je tudi, da so v preteklosti bili zdravstveni domovi zaradi neučinkovitosti, slabega menedžmenta v njih in vpliva interesnih skupin ter netransparentnosti postopkov v zdravstvu potrebni svežega vetra in konkurence, vendar bi se morala oblast – občinska in državna – zavedati, da takih slabosti ni mogoče odpraviti z rušenjem javnih zdravstvenih ustanov, ampak z njihovim prilagajanjem novim razmeram in učinkovito organizacijo dela. Tudi Zdravstveni dom Vrhnika se sooča z vsemi posledicami tranzicije v zdravstvu. To in tudi neustrezne kadrovske rešitve z vodstvom javnega zavoda so ga pripeljale na rob vzdržljivosti poslovanja in očitno so v občinah šele zdaj spoznali, da bo nekaj treba storiti za utrditev javnega zavoda in njegov razvoj. Revizija poslovanja, ki so jo opravili v Im Veritas je opozorila na številne nepravilnosti v poslovanju javnega zavoda, ki ga mora sedanje vodstvo odpraviti, bržkone pa bo tudi Računsko sodišče, ki razčlenjuje poslovanje in ureditev razmerij med javnim zavodom, občino in koncesionarji, opozorilo na stranpoti. Poročila obeh institucij bodo lahko dober temelj tudi za novo vodstvo javnega zavoda pri delovanju. Junija letos je namreč postal direktor Zdravstvenega doma Vrhnika mag. organizacijskih ved Emil Židan, ki je doslej delal v gospodarstvu in v zavarovalništvu. Sam pravi, da je novo delo zanj nov izziv, saj so razmere v javnem zavodu obvladljive in lahko ob pomoči sodelavcev in občin Zdravstveni dom Vrhnika spet dobi težo, ki ga je imel v preteklosti v zdravstveni mreži kot eden izmed najboljših javnih zavodov. Kateri izzivi so potemtakem pred vami? Skladno z izsledki revizijskega poročila urejamo poslovanje zavoda, ki ga bomo letos tako stabilizirali, da bo posloval brez izgube. Največ srbi nam povzroča pomanjkanje zdravnikov, saj občine in zavod v preteklosti temu, predvsem štipendiranju mladih zdravnikov, niso namenjali dovolj pozornosti. Z odhodom kar precejšnjega števila zdravnikov med koncesionarje je nastala velika kadrovska vrzel, ki jo moramo odpraviti. Zdaj pripravljamo tudi analizo rasti prebivalstva v vseh občinah za obdobje do leta 2025, kar bo zagotovo dober temelj za oblikovanje ustrezne zdravstvene politike na temeljni ravni. Povpraševanje po zdravstvenih storitvah se namreč zaradi hitrega povečevanja prebivalstva v teh obljubljanskih občinah povečuje, zdravstvo pa se doslej ni zmoglo ustrezno odzvati na takšno povečanje. Seveda nam le ugotavljanje dejstva, da je v Sloveniji premalo zdravnikov, premalo patronažnih sester, predvsem pa zdravnikov specializantov za otroške bolezni, za ženske bolezni itn. nič ne koristi. Zato smo se odločili, da bomo nove kadre poiskali, in mislim, da nam kar uspeva. Končno bomo dobili pediatra, ki bo delal na Vrhniki in v Borovnici in kaj kmalu tudi psihiatrinjo, ki zdaj dokončuje specializacijo v Psihiatrični bolnišnici v Ljubljani. Ker sta to mož in žena, bomo v Štirnovi hiši zanju uredili kadrovsko stanovanje. Marca prihodnje leto se bo vrnila s porodniške mlada zdravnica, ki je v zavodu že zaposlena in dela v splošni ambulanti. Zaposlili bomo še eno mlado zdravnico, ki mora sicer opraviti še specializacijo, vendar bo to delala z našo pomočjo kot štipendistka. Sicer pa se dogovarjamo za štipendiranje mladih bodočih zdravnikov, saj je sedanja starostna struktura zdravnikov v zavodu in med koncesionarji skrajno neugodna in če se zadeva ne bomo lotili na pravi način, bomo čez desetletje in pol lahko brez zdravnikov. Šolanje zdravnikov pa je dolgotrajen proces, saj mladi potrebujejo kar deset let, da lahko samostojno delujejo kot zdravniki. Takoj po novem letu bosta prišli v zavod tudi dve diplomirani patronažni sestri, kar bo omililo težave, ki jih imamo tudi na tem področju. Postopoma bomo uvedli še specialistične dejavnosti, če bomo dobili zeleno luč Ministrstva za zdravje, in sicer dispanzer za ženske in materinsko šolo, psihiatrijo, zobno ambulanto za odrasle, splošno ambulanto, ultrazvočno diagnostiko, reševalno službo z lastnim vozilom. Potreba po novih ambulantah in širitve obstoječih je tudi v tem, da se je veliko ljudi priselilo v občine Vrhnika, Borovnica in Log - Dragomer. Prebivalstvo se bo kmalu podvojilo, kapacitete ZD Vrhnika pa so enake oziroma še manjše, kot so bile pred petimi leti. Tudi podatek o daljši življenjski dobi ni zanemarljiv, saj ta struktura prebivalstva potrebuje več in predvsem kakovostno zdravstveno pomoč in nego. Zdaj si zaradi pomanjkanja pomagamo s honorarnimi zdravniki, vendar to ni mogoče dolgo početi. V okviru javnega zavoda bi potrebovali najmanj štiri splošne ambulante, da bi lahko trdili, da je občanom v vseh treh občinah z nami in s koncesionarji zagotovljena normalna zdravstvena oskrba. Nekaj časa je viselo na nitki tudi delovanje laboratorija, saj naj bi se koncesionarji posluževali njegovih storitev mnogo manj, kot bi bilo pričakovati? Laboratorij dela normalno. Tudi koncesionarji pošiljajo svoje paciente v laboratorij, vendar se je obseg storitev zanje evidentno zmanjšal. Bistveno manj ga uporabljajo kot zdravniki, zaposleni v ZDV. Mi zdaj z laboratorijem pokrivamo tudi nekatere preiskave samoplačnikov, ljudje namreč vse bolj skrbijo za svoje zdravje in se sami odločajo za preglede. Take preiskave niso drage in si jih lahko privoščijo. Občane moramo le v večji meri seznaniti s to možnostjo in prepričan sem, da se bo ta »tržna niša« delovanja zavoda »prijela«. Sam se ne obremenjujem z vprašanjem, zakaj in kako so se dodeljevale koncesije, kar je seveda osiromašilo javni zavod. Mislim pa, da moramo v prihodnje storiti vse, da bo razmerje med zavodom in koncesionarji, kar zadeva programe in obseg storitev, v teh občinah 60 proti 40 v korist javnega zavoda. V pogovorih z župani sem ugotovil, da podpirajo koncept javnega zdravstva s krepitvijo Zdravstvenega doma Vrhnika in prepričan sem, da bodo v prihodnje občine manj radodarne z dodeljevanjem koncesij. Vsak koncesionar namreč odnese iz zavoda program in 100.000 evrov sredstev, ki jih dobi bodisi zasebnik bodisi javni zavod za takšen program. Mislim celo, da je razmerje, o katerem govoriva, takšno, da spodbuja konkurenco in omogoča pacientom, da si sami izbirajo zdravnika v zavodu ali pa zasebnika. In kako so urejena razmerja med koncesionarji in zavodom, kajti vsi delajo v javni zdravstveni službi, vendar je menda participacija v stroških za delovanje Zdravstvenega doma Vrhnika skrajno neugodna za zavod? Koncesionarji imajo za prostore, kjer opravljajo svojo dejavnost v zdravstvenem domu, sklenjene pogodbene in plačujejo ta čas štiri evre za kvadratni meter najemnine. Nekaj participirajo tudi pri stroških upravljanja in vzdrževanja stavbe. Zdaj to ni ustrezno rešeno in z novim letom bomo sklenili nove pogodbe in na novo opredelili, natančneje in obvezujoče, ta razmerja. Doslej je javni zavod poravnal del stroškov tudi za koncesionarje, vendar nas revizorji opozarjajo, da to ni skladno z zakonodajo. Lotili se boste ureditve Štirnove hiše? Da. V zgornjem nadstropju bo kadrovsko stanovanje za zdravnikovo družino. V srednji etaži, kjer je zdaj patronažna služba, bo po novem uprava zavoda, spodnji prostori pa so tako in tako namenjeni reševalni postaji. Tu je dežurna soba, garaža za reševalno vozilo – vse je pripravljeno za delovanje reševalne postaje. Potrebujemo vozilo in dva šoferja, česar zavod ne urediti more s svojimi finančnimi sredstvi, ampak se povsod v državi srečujejo z manjšimi plačami zdravnikov v primerjavi s koncesionarji, ki zmorejo ob enako ovrednotenem programu za zasebnika in javni zavod še kaj privarčevati. A vendarle upam, da zaradi take »stroškovne učinkovitosti« ne trpi zdravje bolnikov. Zasebnik si lahko v svoji ambulanti privošči optimalno število opredeljenih pacientov, torej tam nekje okrog 1800 ljudi, vse druge pa napoti, na lep ali grd način, k drugemu zdravniku. V javnem zavodu si kaj takšnega ne smemo privoščiti že zaradi narave zavoda ne, ne le zaradi etičnih načel. Zato morajo naši zdravniki sprejeti vsakega pacienta; ni čudno, če število opredeljenih pacientov daleč presega optimalno številko 1800. Problem je nastal zato, ker nam zavarovalnica tega preseganja ne plačuje, stroški tega dela pa bremenijo javni zavod. Mi si tudi ne smemo privoščiti, da bi bolnika z akutno večletno boleznijo usmerili drugam, ker je za nas prevelik strošek, ampak ga moramo zdraviti, morda leta in leta. Z vidika »stroškovne učinkovitosti« je to slabo za javni zavod, vendar je njegovo poslanstvo pač takšno. Vsi pristojni v tej državi, ki se ukvarjajo z zdravstvom, morajo natančneje pregledati sedanje razmere v osnovnem zdravstvu in bi ugotovili, da so javni zavodi kljub svojemu poslanstvu v slabem položaju kot pa zasebniki - koncesionarji. Enaka merila bi morala vejati za obe veji v javnem zdravstvu, če hočemo dejansko obdržati zdravstvene domove kot hrbtenico tudi prihodnjega razvoja zdravstvenega varstva na temeljni ravni. Sicer pa smo izboljšali informiranost pacientov s postavitvijo LCD-ekrana v avli zdravstvenega doma, na katerem poteka zdravstveni kanal, pa tudi naši zdravniki imajo možnost, da svojim pacientom sporočajo nujne informacije. Radi bi omejili tudi čas naročanja po telefonu na določene ure. Če imata v ambulanti pacienta, se zdravnik in medicinska sestra težko oglašata še na telefonske klice. Naročanje bo mogoče tudi po elektronski pošti. Leta 2008 bomo začeli z organiziranim uvajanjem sistema kakovosti z upoštevanjem Nacionalnih usmeritev za razvoj kakovosti v zdravstvu, s poudarkom na vpeljavi sistemov spremljanja kakovosti, dokumentiranem stalnem preverjanju zadovoljstva uporabnikov in zaposlenih. Bi lahko rekli, da v zavodu vlada ustvarjalni nemir ali pa zatišje pred burjo? Vidim, da so ljudje zadovoljni z našimi zdravniki, imajo jih radi, radi prihajajo k nam, naša naloga je le, da dobimo še več zdravnikov v naš zavod. Zdaj nas je 35 zaposlenih. Prav nič nas ni preveč, čeprav smo nekoliko programsko osiromašeni, vendar se stvari spreminjajo na bolje. Odnosi z občinami so urejeni, normalno se dogovarjamo z župani in vsi podpirajo javni zavod. Ne vem, kaj se je prej dogajalo na tej relaciji, ne spuščam se v zdrahe, ki so bile prej in odločil sem se, da se z njimi tudi ne bom ukvarjal. Ko bodo znani vsi rezultati revizije in na mizi, pa se bomo dogovorili, kako ukrepati naprej. Vesel sem, da mi je uspelo najti tudi skupni jezik s koncesionarji. Kako so se prej podeljevale koncesije, ne vem, verjetno pa v dobri veri, da bo zdravstveno varstvo v takratni vrhniški in borovniški občini učinkovitejše. Letos tudi izgube ne bo, lani pa smo jo sanirali s sredstvi občinskih proračunov. Marjan Horvat