Iz Kanade je prišel v tropiko, zato je dirjal po dvoriščih svojih novih sorodnikov, skakal in vpil in si iskal naslona celo na pohištvu, katerega lošč se je meglil pod rahlimi dotiki njegove dlani razvajenčka. Čez dvorišče je pritekel k babici, ki je nadzirala pripravo kake posebne poslastice, poleg kuharice, ki je sede po velasquezovsko čakala, da bo jed gotova. Babica ga je pobožala, kot bi se bil na njegovih licih na poseben način zgostil slojeviti čas in bi z dlanjo poljubkovala tri rodove hkrati. A brž ga je tista nedoumljiva otroška gibčnost brez obstanka spet pognala nazaj na dvorišče, tokrat skakaje in poskakovaje. Babica je sijala od prevzetosti, opustila je skrb za izbrano jed in se vsa posvetila milemu dečkovemu obisku. Šla je po žogico, ki je bila videti, kot bi jo bil izjedkal dim najrazličnejših barv, razpletenih v vibe kot ob spočetku sveta. V rokah demiurga, ki je v vsakem otroku, se je žoga prevračala v planet, ki sledi edino zakonom svoje muhavosti; ampak otroške muhe imajo skrivnostno težnost. Ko je imel v oblasti svoj gumijasti planet, se je pognal čez dvorišče, skozi nanizane sobe, kot bi poskakoval po zvezdnih glavicah Rimske ceste. Babica Mari1a La Luna je klicala dečkovo ime, popevala je popevčice, ki naj spet zberejo izgubljene otroke, takrat pa je utišal poskočno žogico in se zadovoljno smejal iz užitka skrivalnice. Stopil je v študijsko sobo in začel metati svojo pisano žogo ob hrbte knjig, razvrščene z naravnost kamnoseško umetnostjo umnega uživaštva, kot vrtne obrobe. Kadar je žoga zadela ob hrbtni živec holandskega usnja, se je tako bliskovito odbila ali pa je njena prožnost tako čudno ohlapnila, da je deček zbegano obstal sredi študijske sobe. Vstopila je babica, poiskala žogo in mu jo spet izročila, ampak deček se je zaprl vase, kot bi bilo vse, kar se je dogajalo, brez pomena. Potem pa se je mahoma, skokoma, iztrgal zaverovanosti, in že je spet tekal in skakal po dvorišču. Zdaj je v mali sprejemnici in že začenja pogledovati proti danskemu vrču, medtem ko se Babica, sede od utrujenosti tekanja za otrokom, uravnoveša z nemirom, ki ga v njej proži začetna zasoplost skrbnega zasledovanja. Prime dansko posodo, si počasi ogleda vrezane motive, potem jo spet položi nazaj. Zdaj se spominja motivov: male barčice, kot tiste iz srebra, ki so na ogled v razstavnih vitrinah, sredi zaliva, umeščenega v šolsko kvadraten okvirček. Obzidje, ki obdaja trge in kraljevo palačo, spredaj pa župan, ko sprejema odbor kitajskih študentov, ki mu kažejo zbirko grafik gorate in jezerovite podobe Kitajske. Potem, že zjutraj, so pred glavnimi vrati obzidja avtobusi za ogled srednjeveških gradov in tovarn porcelana. Zgornji obroč vrča je zelo nazobčana utrdba, ni pa jasno, ali je to spet, znova, isto obzidje, s svojim pristaniščem šolskih okvirčkov, kjer sidrajo ladje, podobne kitom s harpunirano dansko zastavo. Otrok spet vzame v roke dansko posodo, hoče si vtisniti v spomin motive, ki se raztezajo vzdolž ceste do zavratne skalne trdnjave. Vrne jo na vajeni prostor, a že jo sklati nepreviden zamah, razdrobi jo v kose s celimi motivi in neugotovljive črepinje. Babica noče prenapihniti škode, da otrok ne bi hiperboliziral svoje bojazni, molče se loti pobiranja vseh kosov, spravlja jih v škatlo in to ovesi s trakci in vrvicami, kot bi bila – babica ni zafrkljiva – zjutraj prejeto darilo. Pri vratih zazvoni. Sta to starša, ki sta prišla kregat dečka? Zdaj vztrepeta Babica in stisne dečka k prsim.