spomin, ohranjanje naučenih vednosti, veščin in vedenj v času, pa tudi tako ohranjene informacije in sposobnost za njihov priklic. S proučevanjem spomina se ukvarjata dve vedi, biologija in psihologija. Psihologi ločujejo dva glavna tipa spomina. Kratkoročni ali primarni spomin se uporablja za začasno shranjevanje informacij, ki so trenutno pomembne. Povezujejo ga s *pozornostjo in vsebino *zavesti, danes pa ga navadno označujejo kot »delovni spomin«, za razliko od dolgoročne ali trajne shrambe, ki vsebuje neaktivno shranjene informacije; te je mogoče priklicati v kratkoročni spomin, če so potrebne za tekoče miselne procese. Psihologi ločujejo tudi različne dele spomina v dolgoročni shrambi: na primer del za vizualne slike, osebne življenjske dogodke, vednost o pomenu besed in priučeno fizično vedenje. Danes vemo, da mehanizem dolgoročnega spomina zajema nekatere dolgotrajne spremembe v fiziologiji možganov, morda v obliki sprememb povezav med živčnimi vlakni. Kratkoročni spomin verjetno temelji na električnih mehanizmih in pomeni začasno aktiviranje informacij, ki jih možgani trenutno obdelujejo oziroma »o njih razmišljajo«. O teh pojavih se lahko največ naučimo ob proučevanju motenj spomina -- različnih oblik nezmožnosti za priklic že naučenih vednosti ali za shranjevanje novih vednosti po poškodbi možganov. Pri »retrogradni amneziji« (izgubi spomina za nazaj) se oseba ne more spomniti dogodkov pred začetkom amnezije; izguba lahko sega različno daleč v preteklost, s časom pa se izgubljeno obdobje navadno skrajšuje. »Anterogradna amnezija« pomeni nezmožnost za shranjevanje novih spominov po začetku amnezije. Nekatere vrste spomina in intelektualne sposobnosti se lahko po nastopu amnezije ohranijo, na primer naučene veščine (kot je igranje klavirja) ali poznavanje določenih tem, čeprav se oseba ne more spomniti dogodkov iz svojega življenja. Pogost vzrok za poškodbo možganov, ki povzroči amnezijo, so poškodbe glave v prometnih nesrečah. Take nesreče lahko povzročijo tudi *afazijo, izgubo priučenih govornih veščin. Amnezijo lahko povzroči tudi pomanjkanje tiamina (vitamina B1), ki je lahko posledica pretiranega uživanja alkohola; taka oblika amnezije je povezana tudi z *demenco. Splošnega soglasja o tem, kako deluje normalen spomin, še ni, zato tudi ni splošno sprejetega načina zdravljenja izgube spomina; pri amneziji po poškodbah glave se spomin navadno povrne sam od sebe. Precej drugačen družbeni pojav, ki ga lahko imenujemo tudi »kolektivni spomin« je povezan z oblikovanjem *?mitov in *stereotipov.