Podobnost fotografij je bila osupljiva. Generalni sekretar zveze Nato Jaap de Hoop Scheffer in častna straža, ob njem pa predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader. In druga fotografija: generalni sekretar Jaap de Hoop Scheffer in častna straža, ob njem pa slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Tretja fotografija: generalni sekretar zavezništva prejema visoko državno odlikovanje. Na enem nizu fotografij prejema hrvaško državno odlikovanje, na drugem nizu fotografij prejema slovensko državno odlikovanje. Datumi fotografij so isti. Fotoalbum sprejemov, na katerih je generalni sekretar prejel hrvaško in slovensko medaljo, je nastal 7. maja. Lahko bi se šli tudi otroško igrico »Poišči razliko«. Fotografije, ki so nastale v Zagrebu, so za slovenski okus preveč kičaste. Generalnemu sekretarju zavezništva so ob podelitvi medalje obesili tudi lento, širok trak v barvah hrvaške zastave. Fotografije, ki so nastale v Ljubljani, so za hrvaški okus najbrž preveč asketske. Nobene lente, škatlica, v kateri je spravljena slovenska medalja, je rdeča in manjša od hrvaške. Predsednik hrvaške vlade je gostu pripel odlikovanje z bujnim nazivom: velered kralja Petra Krešimirja IV. z lento in zvezdo. Slovenski predsednik je gosta odlikoval s priznanjem, ki ima bolj tehnično ime: red za izredne zasluge. Slovenski gost je red za izredne zasluge dobil, ker je bil »v veliko pomoč Sloveniji pri prevzemanju pravic in obvez kot polnopravne članice zavezništva«. Hrvaški gost je medaljo dobil zaradi podpore hrvaškim prizadevanjem za vstop v Nato. V trenutku, ko sta Hrvaška in Slovenija s simetrično gesto nagradili generalnega sekretarja zveze Nato, sta se državi pripravljali na nov krog reševanja maratonskega spora o meji. Tu se simetrija med državama, vsaj na videz, konča. Hrvaška je s krepkim tiskom objavila novico, da sprejema pobudo evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna o reševanju spora o meji med Slovenijo in Hrvaško. V drobnem tisku so bile zapisane hrvaške točke nestrinjanja. Iz Slovenije je prišel drugačen poudarek: predlog komisarja za širitev je treba popraviti. V drobnem tisku je bilo zapisanih nekaj misli o »privlačnosti« predloga. Vendar je kontekst, v katerem sta obe državi neznansko količino energije usmerili v reševanje mejnega spora, spet presenetljivo podoben. Državi ne vstopata le v enega zadnjih krogov reševanja mejnega spora, pač pa tudi v zadnji krog tranzicije. Obe državi se soočata z gospodarsko krizo. Na tej točki ni več pomembno, kakšne probleme ima Hrvaška. Poglejmo zgolj slovensko situacijo. Če je pred dvema tednoma po Sloveniji odmeval bojni krik o ofenzivi proti tajkunom, zdaj odmeva bojni krik o diplomatski ofenzivi za rešitev mejnega vprašanja. V trenutku, ko je bila objavljena novica o diplomatski ofenzivi, sta bili sramežljivo korigirani dve drugi bojni napovedi. Prva, manj pomembna, je govorila o tem, da je iz vladne procedure umaknjen predlog zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize. Gre za predlog zakona, s katerim naj bi retroaktivno obdavčili pogodbeno dogovorjene nagrade direktorjev in članov nadzornih svetov, pobuda za zakon pa je nastala ob razkritju, da je bivšemu predsedniku uprave NLB od odhodu za več let vodenja banke pripadla še milijonska nagrada. Predlog zakona, ki je bil glasno najavljen, je umaknjen, ker po vsej verjetnosti ne bi prestal testa zakonitosti in ustavnosti. V istem trenutku je vlada občutno znižala jakost bojnega klica proti tajkunom. Če je pred dvema tednoma veljalo, da bo – poenostavimo – podaljševanje kreditov, ob pomoči katerih so uprave gospodarskih družb financirale menedžerske odkupe podjetij, prepovedano, po novem prepoved ni več absolutna. Nadzorni sveti bank lahko vendarle sprejmejo odločitev o podaljšanju kreditov, če presodijo, da bi v nasprotnem primeru v bankah prišlo do velike in nepremostljive gospodarske škode. Ker člani nadzornih svetov za poslovanje gospodarskih družb odgovarjajo tudi z osebnim premoženjem, si težko predstavljamo, da bi člani nadzornih svetov sprejeli odločitve, ki bi utegnile bankam povzročati gospodarsko škodo. Država ima nekaj problemov. Omenimo dva. Slovenija ima mejni spor s Hrvaško in gospodarsko krizo. Mejni spor s Hrvaško omogoča glasno retoriko in enostavno politiko. Reševanje gospodarske krize zahteva predvsem kompleksno politiko in veliko znanja. Retorika je tu zgolj dodatek. Ne glede na to, da je rešitev mejnega spora s Hrvaško, ki bi pripeljala do uveljavitve slovenskih interesov, pomemben projekt, to na kvaliteto življenja večine državljank in državljanov ne bo vplivalo. Politika reševanja krize pa bo vplivala na življenje slehernega prebivalca Slovenije. Kriza in vse, kar je povezano z njo, bi morala biti jasna prioriteta vladne politike. V tednu, ki se končuje, je prioriteta drugačna. Meja in še enkrat meja. odobnost fotografij je bila osupljiva. Generalni sekretar zveze Nato Jaap de Hoop Scheffer in častna straža, ob njem pa predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader. In druga fotografija: generalni sekretar Jaap de Hoop Scheffer in častna straža, ob njem pa slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Tretja fotografija: generalni sekretar zavezništva prejema visoko državno odlikovanje. Na enem nizu fotografij prejema hrvaško državno odlikovanje, na drugem nizu fotografij prejema slovensko državno odlikovanje. Datumi fotografij so isti. Fotoalbum sprejemov, na katerih je generalni sekretar prejel hrvaško in slovensko medaljo, je nastal 7. maja.