Najboljša se zdi formula 4 x 1, ki pomeni koalicijo štirih strank na enakopravni osnovi. Ta vlada bi utegnila biti zelo stabilna in tudi dovolj močna (70 glasov v parlamentu) za sprejemanje vseh dolgoročno pomembnih odločitev za Slovenijo. Osnovni pogoj za nastanek tovrstne koalicije je prav enakopravnost posameznih strank znotraj koalicije, kar pomeni, da niti ena stranka niti blok kot celota znotraj koalicije ne bi smel prevladovati. Glede na dosedanja pogajanja se zdi takšna rešitev dokaj daleč. LDS sicer ponuja enako (4 x 1) formulo, vendar ima s tem v mislih 1 + 3 x 1, saj pričakuje, da se bodo pomladanske stranke prilagodile programskim točkam LDS (z možnimi drobnimi korekcijami) pod nespornim patronatom dr. Drnovška. Za pomladanske stranke je takšna rešitev seveda nesprejemljiva: čeprav bi v "zakon" prinesle 45 glasov, ne bi imele prave moči odločanja v vladi. Drnovšek bi, kot doslej, še naprej sprejemal vse odločitve sam - po tem ko bi s predhodnimi zakulisnimi intrigami uspešno izigral eno "pridruženo" stranko proti drugi. Nasprotno pomladanske stranke po formuli 3 x 1 + 1 pričakujejo, da bo LDS revidirala dosedanja stališča in se popolnoma prilagodila programskim ciljem desnih strank, ki so, resnici na ljubo, dokaj zmedeni in, vsaj kar zadeva ekonomski del, v popolnem medsebojnem nasprotju. V njihovih programskih izhodiščih prihaja do takšnih konfuznosti, kot je a priori populistično zavzemanje za zmanjšanje javnega dolga ob hkratnem populističnem zavzemanju za državno reševanje propadajočih socialističnih gigantov, pa propagiranje sedemodstotne gospodarske rasti ob hkratni petodstotni inflaciji in približno tolikšni brezposelnosti za leto 1997 itn. Ali je mogoče resno jemati strankarske veljake, ki ponujajo megalomanske gospodarske programe, pri tem pa še nikoli niso slišali za Philipsovo krivuljo - ali pa je sploh ne razumejo?