Dolgo niso imeli pravega razloga – starejši gojenci, med katerimi sem se znašel za slabo leto, »da bi vsaj malo okusil, kaj je disciplina, preden vstopim v šolo« (kot je rekel stari K.), kot da bi bilo treba iskati disciplino zunaj doma; starejši gojenci, pri katerih sem se v njihovo začudenje pojavil kot »tojevašnovikolega«, dolgo niso našli pravega razloga. Ogledovali so si me, ocenjevali s pogledom, me cele tedne ovohavali, a niso našli pretveze, niso dobili prave spodbude, ki bi jih opogumila, manjkala je le še ustrezna priložnost, da mi posvetijo, da me odrinejo, da me ugriznejo. Šele ples v maskah, moja prva maškarada in prva uradna zabava v mojem življenju, šele ta ples jim je ponudil priložnost, šele med to zabavo je prišlo do moje dokončne izločenosti in definitivne odrinjenosti. Dotlej ta šestletna bitja še niso prav vedela, kaj čutijo, niso še znala tega imenovati, potrebovala so zgled, pravila igre in praktičen primer, njihov občutek je bil vse dotlej ravno tako daleč od prave samozavesti kot v zvezku narisani okraski od prave pisave; dotlej, do tega plesa, so čutili, da sem drugačen, niso pa vedeli, kaj naj s tem počnejo, kaj sledi iz tega, če je rečeno, če je izgovorjeno, da je nekdo »drugačen«.