Poezija ni stvar modnih muh niti vsakodnevnega praznjenja po logiki- en sendvič ena pesem. Pesem je komunikacija neizrekljivega z izrekljivim, je izraz človekove ekspresije. Je neskončno iskanje ravnovesja: veliki pesniki vse življenje ustvarjajo nekaj zbirk. Celo naš Strniša, ki je napisal nekaj nesmrtnih pesmi, je zapadel v trend hiperprodukcije, zato je le vsaka deseta pesem mojstrovina, enako velja za Župančiča, da ne govorim o svojem znancu Borisu A. Novaku: če primerjam Hči spomina z Žarenjem , je opazen radikalen upad kakovosti. Tu je bolje da ne razpravljam o poeziji gejevskega aktivista Braneta Mozetiča - namesto, da bi se zgledoval po istospolno usmerjenem klasiku Kvafisu(če se že mora), se zgleduje po zmerljivkah in vulgarnostih. Ali pa heteroseksualni Hudolin, ki piše verze kot da bi jih vzel iz gostilne.