Takoj zatem sem začutila hud udarec še v glavo in sploh hud pok, drugega pa se ne spominjam. Zbudila sem se sedmi dan v bolnišnici. Imela sem pretres možgan, izpah rame in izpah čeljusti, njega pa ni bilo. Nič mi niso povedali. On je odšel za vedno, vzela ga je cesta. Da se je zgodila nesreča, sem zvedela, ko sem zapustila bolnišnico. Ni bil on edini, bila je ranjena še žena voznika, s katerim je trčil, tudi noseča. Ni preživela, umrla je drugi dan. Zapustila je moža in dveletnega sina Luka. Bilo mi je hudo, a temu neznanemu vozniku je bilo še huje. Meni je otrok ostal, zdravniki so res čudodelci. Zanimal se je za mene, mlado vdovo, vdovo sedem dni, zvedel je vse o meni od mojih sorodnikov, sodelavk. Ponudil mi je roko, me obiskoval, me nastanil v hotelu, mi kupoval vse. Bila sem istih let, kot je bila njegova pokojna žena, in ji bila celo podobna. Nisem imela nobene izbire, bilo mi je vseeno. Zdel se mi je dober, prijazen in veliko je obetal. Imel je lep, human poklic.