opcije (t. i. enotski portfelj), cena košarice pa je bila 100 enot. Če je igralec opazil, da je trg precenjen, je lahko kupil tako košarico in jo nemudoma prodal po tekočih tržnih cenah (seveda je moral prodati vsako opcijo posebej). S tem je ustvaril takojšen dobiček v višini razlike med vsoto vseh tržnih cen in »enotsko ceno« košarice. Nasprotno je lahko deloval takrat, ko je opazil podcenjenost trga: kupil na trgu enako število vseh opcij (njihova skupna cena je bila manjša od 100) in jih prodal organizatorju trga kot enotske košarice po teoretični ceni 100. Kot kaže slika 5, so igralci na DZ 08 to možnost za arbitražo dobro razumeli in izkoristili, saj trg nikoli ni bil izraziteje precenjen ali podcenjen. Še več, arbitražno trgovanje je onemogočilo tudi kratkoročne špekulacije s cenami posameznih delnic, zato organizatorjem trga ni bilo treba ustaviti vstopa novih igralcev ali razveljaviti posameznih transakcij, kar so morali storiti na prejšnjih dveh trgih. Na trgih DZ 04 in PRED 02 možnosti za trgovanje z enotskimi portfelji ni bilo. Mogoče pa so bile prodaje na kratko, ki tudi zagotavljajo možnost arbitraže. Igralec, ki opazi precenjenost trga, lahko proda enako število vseh opcij »na kratko« in je prepričan, da bo na koncu trgovanja imel dobiček v višini razlike med tekočo vsoto vseh cen (po katerih je opcije prodal in je višja od 100) ter dejansko končno vsoto vseh cen, po kateri se bodo na koncu zaprle odprte pozicije. Taka arbitraža pa ima pomembne omejitve. Arbitražni igralec ima dobiček, samo če obdrži odprto pozicijo vse do konca igre, kar pomeni, da se z odločitvijo za arbitražo odreče možnosti za sprotne dobičke iz trgovanja. V kombinaciji z zelo strogimi omejitvami višine trgovanja (oziroma odprtih