A ko je študiral, si ni nikoli mislil, da bo ravno ilustrator postal naj bi »umetnik, slikar.« Zdaj pravi, da je obrtnik. »Tako se počutim in to se mi ne zdi nič slabega. Ko sem bil majhen, sem imel starega očeta, ki je bil čevljar. Občudoval sem ga. Imel je svojo delavnico, popravljal je čevlje, jih izdeloval. Opazoval sem ga pri delu, ko je napenjal usnje na kopita, ko je z lesenimi klinčki zbijal hrastove podplate. Občudoval sem spretnost, da je znal narediti čevelj iz materiala, ki je malo prej ležal okrog. Tako, da se mi zdi prav v redu biti obrtnik, ha ha ha. Če mi kdo nekaj naroči, to izdelam, naredim, se potrudim, držim se rokov, kolikor toliko - kakor obrtnik včasih tudi malo zamudim, ...« Otroci Zvonka Čoha najbolj poznajo po duhovitih ilustracijah iz knjige Enci Benci na kamenci. Prav ta je bila zanj zelo pomembna. »Enci Benci je prva knjiga, kjer sem si lahko zato, ker so pesmice prismojene, privoščil prismojene ilustracije. Se pa spomnim, da so bile mame od začetka malo hude, ker so rekle, da njihovi otroci nimajo takih nosov in niso tako smotani ...« Njegovi liki otrok so vse prej kot ljubke, idealizirane podobe. »To je posledica ukvarjanja z risanim filmom. Tam je sam postopek, da prideš do filma tak, da obraz animiraš, ga spreminjaš z vsako risbico in preko tega včasih, ne da bi hotel, prideš do čisto drugačne podobe. Dobiš še občutek gibanja, bolj se lahko sprostiš. Mislim, da je risani film vplival na to, da so moje risbe postale karikirane. Poleg tega sem se pa vedno trudil, da ne bi bili vsi otroci enaki. Že v otroštvu sem zelo začutil, kako smo si različni, kako je vsak drugačen, ima vsak svojo fizično podobo in notranjost. Zato sem zmeraj tudi risal debele, suhe, majhne, velike otroke, štirioglate, okrogle, pokončne, ležeče, z mozolji, brez mozoljev, z bradavicami, brez bradavic tako, kot je res. Pri meni ni hollywoodskega vrednostnega sistema lepši bolj pameten, grši - bolj neumen. Vemo, da to ne drži.« Najraje dela z Andrejem Rozmanom Rozo. »Popolnoma mi je pisan na kožo. Tako je nenavaden, duhovit in netradicionalen, da je užitek risati na njegova besedila. Za njim so pa Butalci. Če bi še Butalce lahko delal, bi jih takoj. Najtežji projekt do zdaj je bil zame Kekec ker je resen, realna pokrajina, realen svet, Kekec je dokaj označen že skozi filme ... Je bila pa to dobra izkušnja.«