Problem je na papirju zelo preprost. Če bo Unija ohranila dosedanja pravila financiranja skupnih politik, z načelom solidarnosti do manj razvitih vred, bo ob prihodu prvih novink potrebovala večji priliv denarja v skupno blagajno ali pa bankrotirala. In ker nekatere članice, z Nemčijo na čelu, povrh vsega zahtevajo zmanjšanje prispevka, druge pa za nobeno ceno ne privolijo v privijanje finančnih pip, se petnajsterici, ki je bila vselej prepričana, da se bodo s težavami spopadli zgolj prišleki, račun ne izide več. Še pod britanskim predsedstvom so si evropski državniki postavili cilj, da probleme s financiranjem Unije uredijo do konca marca 1999, kajti dogovore, kakršni koli že bodo, je treba poslati v odobritev poslancem in ker se sedanji garnituri mandat izteka v juniju, morajo hiteti reševati finančni rebus. Kajti sicer bodo razprave odložene na jesenske mesece, to pa daje malo upanja, da bi jih končali pred sprejetjem proračuna za leto 2000, torej ob pričetku nove »sedemletke«. Toda ko so Avstriji v Cardiffu (junija letos) naložili pripravo dosjejev, ki bi jih šefi vlad in francoski predsednik preučili sredi decembra na dunajskem vrhu, sprejeli pa nekaj mesecev kasneje pod taktirko Nemčije, niso resneje računali s sestopom Helmuta Kohla s kanclerskega položaja. Nova bonska vlada bo sestavljena šele v drugi polovici oktobra, in če odhajajoča garnitura pač ne bo blokirala razprav o politično nespornih projektih, kot je širitev Unije ali uvedba evra, je kaj malo verjetno, da bi se zapletla v konkretno dogovarjanje o financiranju skupnosti ali o višini nemškega proračunskega prispevka. In narobe, dokler rdeče-zelena ministrska ekipa ne poprime za vajeti, tudi v Uniji ne bodo voljni načeti kočljivih problemov.