Kosovski konflikt je zelo spremenil Evropo in Nato, celo globlje, kot je zdaj videti. Zato je še bolj nujna zahteva, ki smo jo vedno postavljali: Evropa mora postati učinkovita tudi na varnostnem, obrambnem in zunanjepolitičnem področju, Evropa mora imeti skupne vojaške sile. Sedanji odnosi v Natu so nezdravi. Jasno, da smo o posredovanju na Kosovu odločili skupaj, o tem niso odločale samo ZDA, kot poskušajo dopovedati nekateri. Američani so se obotavljali celo dlje od Evropejcev. Toda zdaj je vse odvisno od njih, saj je osemdeset odstotkov vojaškega aparata ameriškega, morda ne same vojske, ampak drugega, komunikacij, logistike, poveljniškega kadra. Skupni nastop devetnajstih narodov je res contradictio in adiecto, kljub temu pa ni zdravo, da smernice določa samo ena država. Težave seveda niso zaradi ameriške moči, ampak zaradi evropske šibkosti. Zato potrebujemo institucionalne spremembe v Natu in Evropski uniji, tako da se bo varnostna združitev približala tisti, ki že obstaja v gospodarstvu. Evropa je v svetu že dolgo velikan, pogosto tudi v konfliktih z ZDA, varnostno pa je še vedno palček. Veliko smo si krivi sami. Če govorimo o konfliktu na Bližnjem vzhodu, se Britanci avtomatično postavijo na ameriško stran, Francozi avtomatično zavrnejo ameriške predloge, Nemci pa še najraje vidimo, da nas nihče nič ne vpraša. Tako ne gre! Kosovska kriza nas zato uči, da mora Evropa še hitreje rasti in se tudi razširjati. Treba je dati možnosti ne le sedanjim kandidatkam za EU, med katerimi je tudi Slovenija, perspektivo potrebujejo tudi balkanski narodi. Slovenci se nimate za Balkance, to popolnoma razumem (smeh). Slovenci želite vstopiti v EU neodvisno od drugih balkanskih narodov. Toda perspektivo potrebujejo tudi Hrvati, Srbi in ne nazadnje tudi Albanci.