»Proporcionalci«, tudi sami nezadovoljni s sistemom 88 okrajev, so zahtevali drugačno obliko preferenčnega glasovanja, predlogu, o katerem so sporadično sicer razpravljali že v ustavni komisiji, pa je dokončno obliko dal prenoviteljski prvak dr. Ciril Ribičič. Ribičičev model preferenčnega glasovanja predvideva odpravo 88 okrajev, zaradi česar vsaka stranka v vsaki izmed osmih volilnih enot nastopa z vsemi enajstimi kandidati hkrati. Volilec, ki ima tudi v tem modelu en glas, glasuje tako, da svojega glasu ne odda za listo, pač pa obkroži enega izmed strankinih kandidatov na listi. S tem je hkrati oddal svojo preferenco, svoj prednostni glas enemu izmed kandidatov. Eden najpogostejših očitkov, ki so jih na račun tega modela izrekli »kombinatorci«, se je glasil, da bo tako volilec soočen z nepregledno množico kandidatov. Če - tako kot poprej - predvidevamo, da bo na volitvah sodelovalo petnajst kandidatnih list, bi to pomenilo, da bi moral volilec oddati glas zs enega izmed 165 kandidatov na listi. »Proporcionalci« so temu ugovarjali z argumentom, da je volilec na dan volitev tako ali tako že opredeljen, da se na volišče odpravi opremljen s strankarskimi očali, zaradi česar ne bo taval po glasovnici in izbiral med vsemi 165 kandidati, ampak se bo moral odločiti le, kateremu izmed enajstih kandidatov stranke (ki jo je tako ali tako že prej izbral) bo oddal svoj glas. Prednost Ribičičevega modela pred sistemom z 88 okraji je, da pri volilcu ne ustvarja varljivega občutka, da voli osebe, izbira med kandidati, ampak daje volilcu jasno vedeti, da so volitve, na katere se odpravlja, strankarske, da torej prvenstveno oddaja glas za stranko, šele znotraj glasu za stranko pa tudi za konkretnega kandidata te stranke - pač za tistega, za katerega bi želel, da ga zastopa v parlamentu.