Provinca, znana tudi pod imenom Amdo, je bila kitajskemu imperiju priključena šele v 18. stoletju. Na političnih zemljevidih »sodobne« Kitajske se je pojavila šele leta 1928, potem, ko so ta del dobesedno odsekali od Tibeta, ga podredili Pekingu in tako tudi izolirali. Zaradi njene odmaknjenosti, nenaseljenosti in ene same velike puščobe, kjer vladajo izredne življenjske in vremenske razmere, se je province kmalu prijelo ime kitajska Sibirija. Glavni razlogi za tako poimenovanje pa so javnim očem zakrita in prepovedana območja skrivnostnih vojaških (jedrskih) baz in poligonov ter številna delovno prevzgojna (beri koncentracijska) taborišča ali delovni kampi, ki nudijo nova prisilna bivališča tisočim neposlušnim in vzgoje, predvsem politične; potrebnim Kitajcem. Da med njimi ni ekstremno hudih zločincev, je najbrž jasno in znano še bežnemu poznavalcu kitajskega prevzgojnega sistema. Take namreč po hitrem postopku pospravijo kar pred krvi željnim občinstvom s strelom v glavo ali obešenjem. Javno, učinkovito, prevzgojno!? Da v tej odmaknjeni deželi na kitajskem zahodu nekaj ni prav, je obiskovalcu jasno že potem, ko izve, da v večini hotelov v mestu tujcem ne oddajo sobe, na avtobusni postaji pa za določene kraje, kot tujec, ni mogoče dobiti karte in zahtevajo nekakšna potrdila. Tisto o cepljenju zagotovo ni pravo, mi zagotavlja George, ki za lepe denarce vozi bogate zahodnjake po svoji deželi na, kakor jim pravi, fotosafarije. Glede na to, da je v tej pusti deželi živalski svet zelo »omejen«, kmalu izvemo, da vlogo eksotičnih živali prevzemajo prvotni prebivalci dežele, domorodci v obliki »zadekanih« Tibetancev, njihovi samostani, templji, pagode ter vsa druga navlaka, ki sodi zraven, tudi jaki. Malce manj pa so na listi želja zastopani v ta del sveta pozneje naseljeni muslimanski Hui, potomci, arabskih trgovcev, ki so prav skozi vrata zdajšnjega Qinghaia začeli »osvajati« Kitajsko v 6. do 7. stoletju. George je namreč Han, tipični Kitajec, ki se je rodil v Xiningu, dela pa za neko turistično agencijo, katere gosti so izključno Hani ali pa vse pogostejši tujci, ki zaidejo daleč na zahod Kitajske.