Materina smrt je sovpadla z odhodom Ericsonov in našim nakupom njihove kmetije. Pravzaprav se spomnim, da sem šla po materinem pogrebu, po maši in sedmini, ki sta jo za žalovalce Mary Livingstone in Elizabeth Ericson pripravili pri nas doma, za gospo Ericson čez cesto, v rokah pa sem nesla nekaj praznih servirnih posod, in ko sem jih odložila na pult pri umivalniku, sem stopila v dnevno sobo. Kletka za papigo je bila pokrita, psi pa zunaj. Ostali člani družine so bili še pri nas in v Ericsonovi hiši, hiši, ki je kasneje postala moj dom, je vladala smrtna tišina. Odrinila sem nekaj knjig in časopisov in se usedla na kavč. Papiga ni bila čisto tiho pod pokrivalom. Slišala sem jo, kako s kremplji praska prečko in si nekaj mrmra. Skozi sobo se je sprehodil maček in dva stola označil tako, da se je z usločenim hrbtom podrgnil obnju. Všeč mi je bila tišina in občutek družabnosti živali in prvič v življenju sem zavestno občutila mirno samospoštovanje zgodnje žalosti, ko je dejstvo, da si še vedno živ in dejaven, tako nenavadno podoben tvojemu prejšnjemu življenju, da misliš, da si v redu. Tako je stanje duha ljudi, ko ti odvrnejo, ko jih na pogrebu vprašaš, kako so. Rečejo: "V redu sem. Res sem v redu,", v resnici pa mislijo, samega sebe ravno še prepoznam. Kakor koli že. Sredi te znane tišine je v sobo prišla gospa Ericson, me motrila s praga vrat, potem pa se usedla poleg mene. Na sebi je imela predpasnik s prišito rdeče-belo karirasto kuhinjsko krpo, in ko se je usedla k meni, si je vanjo obrisala roke. Besed ni znala preveč dobro obračati in rekla je: "Ginny, ljubica. Zate imam še eno slabo novico. S Calom sva prodala kmetijo tvojemu očetu in preselili se bomo nazaj v Chicago. Tukaj ne moremo priti na zeleno vejo. Pojma nimamo o kmetovanju."