dolgem ljubljenju sva izčrpana zaspala in se prebudila šele, ko je zazvonila moja budilka. Ramon, ki je imel zgodaj obveznosti, je odhitel v kopalnico. Jaz pa sem si dala blazino čez obraz in z grozo začela razmišljati o dnevu, ki me je čakal. Že če sem samo razmišljala o tem, mi je postalo tesno pri srcu. Posebej zaradi Sofije. Povsem nemogoče je bilo, da bi se Ramon preprosto oglasil in rekel: »Ljubim Eriko.« Kako neumno, predvsem pa ponižujoče za Sofijo bi bilo to! Predvsem pa, kaj bi rekel Philippe, če bi izvedel za to? In seveda bo izvedel, o tem sem bila prepričana. »Tiste traparije nikakor ne smeš izreči danes,« sem zaklicala izpod blazine, saj sem bila prepričana, da sem pravkar zaslišala njegove korake. »Katero traparijo imaš v mislih?« sem nenadoma zaslišala glas, zaradi katerega bi se najraje takoj še bolj zarila pod blazino, če ne celo pod posteljo. Ta glas je namreč pripadal moji najboljši prijateljici Sofiji. Dvignila je blazino in povsem skrušeno rekla: »Vso noč nisem zatisnila očesa, Erika, in sem posebej zgodaj vstala, da bi še pred šolo prišla k tebi.« Seveda iz sebe nisem spravila niti besedice, temveč sem to prijazno dekle gledala, kakor da je strupena kača. Sofija pa je kar nadaljevala: »Samo spomni se, kaj sva si prisegli. Da naju noben fant nikdar ne bo ločil. In komaj se je pojavil prvi, že sem pozabila na vse to.« »Tudi jaz sem pozabila, Sofija,« sem rekla s tresočim glasom in jo hotela pravkar objeti, ko sem zaslišala, kako