Ni govora. Ostalo bi v kakšnem dosjeju - " M. P., nerešen primer", s kupom zaslišanj, in konec. Prvega pol leta je bil popoln mir. Društvo novinarjev se je zganilo po pol leta in zadevo internacionaliziralo. Ampak prej so se preiskovalci ukvarjali z vsemi mogočimi zgodbami: da gre za hčerko, celo osemletnega sina so vpletali, pa seveda to, da sem dolžen neki denar, da sem imel ženske in vse mogoče. Ko sem prišel iz bolnice in ugotovil, s čim se ukvarjajo, sem bil zgrožen. Po obliki napada - merili so samo v glavo - je bilo jasno, da nikakor ne gre za vaške pretepače. Napol mrtev sem jim naštel imena petih ljudi, ki so imeli motiv za napad. Zdaj so prišli do tistega, ki je bil prvi na seznamu. Prej so zadevo odkrivali tako, da bi čim več prikrili. Šele zdaj, ko je stvar prevzela mariborska tožilka Elizabeta Gyoerkoes, so začeli delati tako, kot je treba. Prvi trenutek mi je vlila zaupanje. Cerarjeva me je sicer kritizirala, da nestrokovno sodim o njihovem delu, ampak ljudje tudi sodijo o delu novinarjev; kot žrtev imam pravico povedati, da imam občutek, da so prej delali slabo, in da imam zdaj občutek, da Gyoerkoeseva dela dobro.