Za ljubljanski baletni ansambel je to že sedma različica upodobitve (prva je bila leta 1921) tega velikega in znanega klasičnega baleta. Od sedmih postavitev je to druga po zamisli Irine Lukašove, ki je Labodje jezero leta 1990 postavila na veliki oder Cankarjevega doma, tokrat pa na dokaj majhen oder Opere in baleta. Zato je koreografija nekoliko drugačna, toda še vedno trdno naslonjena na stvaritev Leva Ivanova in Mariusa Petipaja iz leta 1893 v St. Peterburgu. Z ukinitvijo odmora med tretjim in četrtim dejanjem in skrajšanjem slednjega se je Lukašova skušala prilagoditi sodobnim gledalcem, za katere je po njenem mnenju tri ure baleta z dvema odmoroma dovolj. Najbolj zgledna je njena postavitev po natančni stilni izdelanosti vlog in plesov ter izjemni ubranosti plesnih gibov številnih labodov v drugem dejanju. Ob tem ji je bila v oporo asistentka Lidija Sotlar.