Perspektiva moči je razmeroma nov in še ne uveljavljen koncept, ki omogoči konstrukcijo rešitev, ko klasične metode dela odpovedo, v normalnih okoliščinah pa olajša delo izvajalcev ter prispeva k boljšemu počutju uporabnikov. Zato smo izbrali ta koncept kot eno od izhodišč za presojanje učinkov socialnovarstvenih programov. Ideja o krepitvi uporabnikove moči je dobila v profesionalnem socialnem delu že kar pregovoren status. Vsi prepoznavajo njen pomen. Vendar perspektiva moči dramatično spreminja tradicionalno prakso socialnega dela. V praksi, ki temelji na perspektivi moči, socialni delavec ali delavka »pomaga uporabniku odkriti, raziskati in izkoristiti njegovo moč in vire ter mu tako pomaga doseči njegove cilje, uresničiti njegove sanje in razbiti okove ovir« (Saleebey 1997: 3). To je praksa, ki se opira na inovativnost, kreativnost, pogum in razsodnost tako uporabnikov in uporabnic kakor socialnih delavcev in delavk. Metode dela, ki uporabniku dodajajo moč, v grobem odgovarjajo na tri vprašanja, ki se nanašajo na življenje uporabnikov, in sicer, kaj bom delal, kje bom živel in kdo me bo pri tem podpiral. Izvajalci programa morajo spodbujati razvijanje in ohranjanje uporabnikove sposobnosti. Če problema ni mogoče odpraviti, je treba začeti graditi življenje okoli njega. Treba se je naučiti, kako živeti s problemom. Saleebey (1997) pravi, da strokovnjaki navadno uporabljajo konveksno lečo, ki poveča, približa in hkrati izolira problem. Namesto tega predlaga, naj uporabijo konkavno lečo, ki bo prikazala problem v kontekstu. Tak pogled bo poleg problema zajel tudi sposobnosti uporabnika ali uporabnice, okolje, preteklost in vse dejavnike, ki pomagajo uporabniku in uporabnici preživeti kljub problemu. Perspektiva moči zahteva individualno obravnavo in individualno rešitev. Uporabnikom omogoči, da si sami izberejo svojo življenjsko