»Dolgočasnost mu lahko oprostim,« je dejala Clovisova teta, » ne morem pa mu odpustiti, da mi zapeljuje sobarico.« »Moja draga gospa Troyle,« je zajela sapo gostiteljica. »Kako nenavadna obtožba! Zagotavljam vam, da gospod Brope česa takega ne bi storil niti v sanjah.« »Njegove sanje me zanimajo toliko kot nič. Kar zadeva mene, je lahko njegov dremež eno samo nezaslišano zaporedje erotičnih prizorov in nespodobnosti, v katerih nastopa celoten zbor služabnikov. Toda v budnem stanju naj se ne peča z mojo sobarico. Nikar ga ne zagovarjajte, moje stališče o tej stvari je zelo trdno.« »Toda gotovo se motite,« je vztrajala gospa Riversedge. »Gospod Brope je zadnji človek na svetu, ki bi storil kaj takega.« »Po mojih podatkih je pravzaprav prvi človek na svetu, ki je storil kaj takega in če ima moja beseda kaj veljave, bo zagotovo tudi zadnji. Seveda to ne velja za snubce s poštenimi nameni.« »Preprosto si ne morem predstavljati, da bi se lahko človek, ki tako očarljivo in pametno piše o prečnih cerkvenih ladjah in bizantinskem vplivu, vedel tako nedostojno in nenačelno,« je dejala gospa Riversedge. »Kakšne dokaze sploh imate, da je počel kaj takega? Ne pravim, da dvomim v vaše besede, toda ne smemo ga kar obtoževati, dokler ne slišimo, kaj ima povedati o tem, kajne?« »Obtoževati ali ne, kaj ima povedati o tem sem že imela priložnost izvedeti iz prve roke. Njegova soba je poleg moje garderobe in dvakrat sem ga slišala skozi steno, kako je v zmotnem prepričanju o moji odsotnosti, z jasnim glasom izjavil 'Ljubim te, Florrie.'« »Je vaši služkinji ime Florence?« »Ime ji je Florinda.«