Še vedno se je počutil Prusa, ne Nemca, razmišljal je državno, ne nacionalno, zlasti ker pruski narod sploh ni obstajal. Zakaj naj bi mu bili Porenci, ki so bili pruski podaniki, bolj pri srcu od Pfalčanov ali Badenčanov? "Ljudstvo" mu sploh ni bilo blizu. Ljudstvo in nacija, to mu je bilo eno in isto, in nacionalna država naj bi nastala več ali manj iz ljudske države, kakršna se je kazala leta 1848. To, s čimer se je sam enačil, je bila država kot zgodovinsko bitje, kot organizacija moči, kot načelo reda in oblasti, pri čemer je slednje v Prusiji izvajal njegov lastni družbeni razred. Če je zapisal "mi", je s tem mislil na prusko oblast; njo je imel v čislih ravno toliko kot samega sebe. Evropo mu je pomenil niz držav, deloma neodvisnih, pravih centrov moči, pohlepnih po širitvi, Rusija, Francija, Avstrija, Anglija, in deloma takih, ki niso eksistirali zaradi lastne teže, ampak bolj po zaslugi splošnega ravnotežja moči, kakor sta bili Belgija ali Bavarska. Nobena velesila ni drugi ničesar darovala, niti hotela darovati, vsaka je hotela le jemati. Zavezništva so bila namenska, nikoli niso trajala dlje od namena, zaradi katerega so bila sklenjena, naj je šlo za skupno obrambo ali skupen rop. Kar se je tikalo Prusije: ovirala sta jo Nemška zveza, kateri je predsedovala Avstrija, ter sama Avstrija, skupaj z nemškimi srednjevelikimi državami, ki so lahko kadarkoli preglasovale Prusijo; to dejansko razmerje sil je bilo po njegovem ponarejeno s štetjem glasov. Nadalje so Prusijo ovirale nekatere nedotakljive, od znotraj na zunanjo politiko prenešene dogme. Recimo to, da se ni smela povezovati z revolucijo, z demokratičnim cesarjem Napoleonom, ali da je morala ostati zvesta svoji krščansko-germanski sestri, habsburški monarhiji. Bismarck je vse to zanikal. Avstrija, je spoznal v Frankfurtu, je sila, ki Prusijo najbolj obremenjuje, omejuje in zatira in se pri tem hinavsko poslužuje mehanizmov Nemške zveze. Vsaka država mu je bila enako dobra ali slaba, legitimnost evropskih knežjih dvorov pa vseskozi dvomljiva; ni mogoče voditi svobodne, močne politike, če se, konservativnim muham na ljubo, eni državi, namreč Franciji, odreka primernost zavezništva, drugi, to je Avstriji, pa možnost, da je sovražnica. Na znotraj je treba vladati z jekleno pestjo, in prav isto velja za zunanjo politiko, katere ne morejo uspešno voditi "parlamentarni čvekači"; a to nima nič opraviti z zavezništvi. Trenutek, ko bo smiselno skleniti zavezništvo s Francijo, lahko pride prav tako kakor tisti, ko bo treba prusko armado poslati čez Ren. - Nemška zveza je laž, ki si jo je izmislila Avstrija, da bi naredila tepca iz Prusije in dala plejadi malih nemških državic težo, ki jim ne pritiče, da bi pridobila sebični habsburški sili prednosti, ki nasprotujejo pravilom prave politike sile. Če ne uspe reformirati zvezo, tako da bo vsaki od obeh velesil pripadala pravica veta, jo je pač treba razbiti. Če Prusija sploh ima kakega naravnega zaveznika, potem to ni Avstrija, še veliko manj južna Nemčija, pač pa Rusija - ne toliko zato, ker je reakcionarna, čeprav tudi to ustreza - Bismarcku se je zdela peterburška aristokracija prav simpatična -, ampak predvsem zato, ker oba dobičkarja druži delitev razdeljene in izmučene Poljske. Prusija ne sme nikoli, pod nobenimi pogoji, dovoliti ponovne vzpostavitve poljske države. Rusija je tu v enakem položaju.