»postkolonialne« v odnosu do svojih novih sosed kolonizatork. Tako Mozambik kakor Vzhodni Timor, na primer, sta postala »postkolonialna« približno takrat, ko je sredi sedemdesetih let kolapsiral portugalski imperij, in oba sta ostala svarilen zgled za utopično obljubo in globalno razširjenost predpone »post«. Na Vzhodnem Timorju so se postelje Portugalcev komajda ohladile, ko so že vdrli Indonezijci ter uvedli posebno nasilno kolonialno okupacijo, trajajočo skoraj dve desetletji. Kolonialne muke prebivalcev Vzhodnega Timorja niso povzročile skoraj nobenega protesta Združenih narodov – to je znana usoda dežel, katerih žepi niso globoki in katerih glasovi ne štejejo. Po drugi strani pa je v Mozambiku Frelimo, mozambiško socialistično gibanje za neodvisnost, po treh stoletjih kolonialnega udrihanja, leta 1975 pregnalo Portugalce. Onstran meje so beli Rodezijci, besni zaradi neodvisnosti Mozambika in njegovega socialističnega obeta, spodbujali Mozambiški nacionalni upor (MNU), razbojniško vojsko, nagnjeno zgolj k uničevanju. Ko je Zimbabve leta 1980 postal politično neodvisen od Britanije, je MNU sponzorirala Južna Afrika. Desetletje morilskih napadov, ki jih je izvajala MNU in južnoafriškega plenjenja, je v deželi povzročilo usodno prelivanje krvi in razselilo skoraj dva milijona ljudi, tako da se je bil Frelimo spričo katastrofalne situacije prisiljen odpovedati marksizmu in skleniti premirje z banditi. Zdaj je Mozambik v vsakem pogledu dežela, ki so jo spravili na kolena. Kar bi morda lahko bila zgledna »postkolonialna« država, je postalo morilsko prizorišče Južne Afrike. Vendarle, termina »postkolonialen« in »neokolonialen« v resnici nista ustrezna za pojasnitev MNU. Neokolonializem ni zgolj ponovljena predstava kolonializma in ne malo bolj komplicirana, hegeljanska sinteza »tradicije« in »kolonializma« v nov, zgodovinski hibrid. V zadnjih letih se je MNU oblikovala iz lokalnih medetničnih sporov, različnih religioznih verovanj in pojmovanj časa ter kavzalnosti (posebno v smislu posredovanj prednikov), ki jih ne moremo reducirati na zahodni sistem linearnega časa. Bolj zapleteni termini in analize alternativnega časa, zgodovin in kavzalnosti zahtevajo poglobljeno obravnavo, da bi se lahko lotili kompleksnosti, ki je enotni termin »postkolonialno« ne more pojasniti. 424