Kot zmeraj, sem prosil voznika, naj me pusti pred kmetijo Stewarta Fosterja, pol milje pred deauvillskim križiščem. Očaran sem nad veličastnimi prizori s spuščenimi čistokrvnimi konji, nad skrivnostjo njihovega obstoja, njihovo nenavadno mešanico ranljivosti in moči, skoraj človeško obupanostjo v njihovem pogledu, ljubkostjo in eleganco njihovih gibov. Stewart je star šestinsedemdeset let in je vse svoje življenje posvetil gojenju tekmovalnih konj. Zmeraj, kadar se avtobus ustavi na obrobju njegovega posestva, se stari Foster prikaže na verandi, da bi videl, kdo bo stopil iz njega. Ugaja mu, da ljudje občudujejo njegove živali. Tokrat me je takoj spoznal; dvignil je desno roko v pozdrav in stopil nazaj v hišo. Približal sem se ograji. Tam je kobila, ki je pravkar povrgla, s svojim žrebičkom. Mama je dvignila glavo iznad trave, in ne da bi spremenila položaj telesa, obrnila oči proti meni, potem se je oddaljila, njen mladič pa za njo. Dolge ure lahko opazujem gibe konj, a tisto jutro se je pripravljalo k nevihti, tako da sem se sklenil vrniti na cesto in nadaljevati pot proti črpalki, saj sem nameraval pozdraviti Sama, še preden bi začelo deževati. Zelo rad se pogovarjam s Samom; mislim, da bodo moji obiski v Deauvillu drugačni, če ga nekega dne ne bo več. Nihče ne ve skoraj nič o njegovi zgodbi. Sam je slep, zelo star črnec; pred nekaj desetletji je prišel iz Bogaluse, vasi v Louisiani, da bi delal kot dninar, a je začutil, da tu lepo ravnajo z njim, in ko se je sezona končala, je sklenil, da ostane. Takoj si je pridobil sloves odgovornega in poštenega človeka, tako da so ga ljudje začeli klicati in mu naročati vsakovrstna opravila. Dela mu ni nikoli zmanjkalo, dokler ni nekega dne pred kakšnimi petnajstimi leti izgubil vid v prometni nesreči. Odtlej ves dan sedi v pletenem gugalniku z Luxom, svojim belgijskim ovčarjem, ki mu leži ob nogah. Ni mi še uspelo dognati, kako si pomaga Sam, da me spozna vsakič, ko stopim na peščeno pot, ki vodi do njegovega ozemlja. Morebiti ima sleherni nezamenljiv način stopanja po tleh in je za slepega zvok gruščev, ki trkajo drug ob drugega, tako razpoznaven kot poteze na obrazu za ljudi, ki lahko vidijo. Kakor koli že, Sam se ves dan pravzaprav ne premakne od vrat trgovine. Tam je njegov delovni prostor in zanj je to nekaj svetega. Nikdar se ni spustil tako nizko, da bi beračil, tako da se je po nesreči moral spoprijeti z izzivom, da si je izmislil dostojno službo. In res si je naposled izmislil precej izviren posel, za katerega, kot pravi sam, pa mora človek imeti, če ga hoče dobro opravljati, umetniško žilico. Kot pripoveduje, mu dejstvo, da se je rodil šestdeset milj stran od louisianske prestolnice, precej olajšuje položaj. Povsem prav ima. V resnici je ulični umetnik; pravzaprav je navdih dobil pri glasbenikih in plesalcih tapa, ki jih je tolikokrat videl nastopati na ulicah francoske četrti v New Orleansu. Ljudje cenijo njegov talent in s tistim, kar mu dajo, Samu zadostuje, da preživi.