Seveda je - tako opozarja tudi Mladen Dolar - predvsem v Nelagodju v kulturi težko povezati Freudove mnoge, med seboj tudi nasprotujoče si teze, spekulacije, briljantne domislice in teoretske nastavke v jasen, povzemajoč rezultat. Bolj kot teoretska doslednost nam utegne pri zaokroženju te zgodbe pomagati kanček spekulacije. Sam Freud je večkrat priznaval, da nagona smrti ne more teoretsko zadovoljivo opredeliti - razvitje v Onstran načela ugodja je kar dober dokaz za to. Je morda razlog ta, da tu ni mogel ostati znanstveno »nepristranski« in »objektiven«, saj je bil »osebno« prizadet in zato ni mogel presojati tako stvarno, kot denimo o »religioznem občutju«, ki ga - kot zatrjuje na začetku spisa - pri sebi ne more najti? Se zagonetna tematizacija kompleksa eros-smrt pri njem zgolj po naključju pojavi v fazi življenja, ko postane človeku misel o koncu vsakdanja spremljevalka, oziroma - in to je morda še bolj prepričljivo - nekako v času izgube ljubljene hčere (prav pri njenem otroku je dedek opazoval igro Fort-Da)? Da, vtis je, da je Freud nekoliko presenetljivo (in, zdi se, brez potrebe) na začetek spisa o kulturi svojo »objektivno«, »znanstveno« redukcijo religioznega občutka na preostanek prvotne povezanosti s svetom postavil morda prav zato, da bi zakril svoj lastni religiozni motiv. Ne za secirno mizo analitika, temveč v življenjski izkušnji je Freud naletel na nekaj, kar je preseglo njegovo zmožnost racionalizacije, skratka: na prav tisti presežek, ki ga je na začetku spisa religioznemu človeku v bistvu odrekel. Namreč, ali je lepa, pretresljiva, poetična in seveda nadvse simpatična misel, da je življenje na vseh ravneh, na ravni enoceličnega organizma, človeškega individuuma ali skupka teh individuumov v sestavu, urejenem s pravili, torej v kulturi, »boj med Erosom in smrtjo, nagonom življenja in destruktivnim nagonom« - ali je ta misel kaj drugega kot v bistvu religiozna tolažba, utemeljena prav na »oceanskem« občutju njegovega prijatelja Romaina Rollanda? Vtis je, da je Freud ravno tu ne le najbolj »človeški«, temveč tudi najbolj »večen«; zaradi takih misli ga ob vedno radovednih poznavalcih še vedno lahko beremo tudi laiki.