MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ: Hvala lepa. Spoštovani prisotni. Sam imam težave pri podpori temu amandmaju k 27. členu, zaradi tega, ker sem sopodpisnik amandmaja, ki je bil sprejet na odboru in ki je do neke mere pravzaprav porušil tudi vrsto drugih rešitev v zakonu v naslednjih členih, ki sledijo v celotni materiji. Tako, da ne vem, kaj bom storil na koncu. Rad bi pa povedal, da je ta naš amandma bil pravzaprav povzet po zahtevi sindikatov, da naj bi ta količina delovne dobe ob nižji starosti bila zadosti za to, da se nekdo upokoji. Težava pokojninske blagajne, ki naj bi se popravila z malusi pri tistih, ki bi šli s polno delovno dobo pred predlagano starostjo v pokoj, po mojem ne izvirajo iz tega dejstva, pač pa iz tega, da je manj zaposlenih in zaradi tega manj prispevkov, da so daleč prenizke plače in zato manj prispevkov v pokojninski blagajni. Na eni strani, na drugi strani pa seveda dejstvo, da ima 70% upokojencev nižjo od polne delovne dobe in zaradi tega tudi daljšo dobo črpanja. To so razlogi za težave pokojninske blagajne, tako da mislim, da polna delovna doba niti do sedaj niti v bodoče ne bi pravzaprav smela biti tisti razlog, ki bi spravljala v težave pokojninsko blagajno kot tako. Pri tem naj rečem še to, da se moramo vprašati, zakaj so padale pokojnine doslej in v tem smislu moram pohvaliti rešitve zakona, ki ponujajo večjo nadomestitveno stopnjo in povečano pokojnino v predlaganih rešitvah. Težava je nekje drugje, da bo tudi ta pokojnina, ki utegne biti nekaj višja od tiste, ki bi jo izračunali po sedaj veljavnem zakonu za zelo nizke plačilne razrede, pomeni pokojnino pod pragom revščine. To je težava in samo podaljševanje in sami malusi ne bodo nadomestili morda niti tistega dela povečanih stroškov socialne blagajne, ko bodo z nizkimi pokojninami ljudje prišli po razliko ali po varstveni dodatek ali po socialno podporo zato, da bodo imeli za preživetje. V tem je težava. Mi se moramo boriti za večjo zaposlenost, za nova delovna mesta, za višje plače, za višje najnižje plače, zajamčene plače na način, da bi pokojnina po novi ureditvi bila nad pragom revščine za vse tiste, ki delajo poln delovni čas in dosegajo polno delovno dobo. Po sedanjih najnižjih zajamčenih plačah in po sedanji ureditvi, to ni slučaj in mnogi mnogi prihajajo v socialne težave, zaradi tega, ker so plače tako majhne, da je pokojnina nikakršna, tudi tista polna, pa tudi z varstvenim dodatkom nekje živijo na robu preživetja. Že en sam obisk pri zobozdravniku jih pade v revščino, kar je seveda največji problem našega časa. Jasno je, da je mogoče pritrditi celoti rešitev v tej smeri, da se poskuša zagotoviti sedanjim in bodočim upokojencem pokojnino, kakršno imajo danes, da ne rečem, da bi naj bila v prihodnje celo nekaj boljša. Pri tem čudi, da se kdorkoli upira sprejeti pokojninsko blagajno z motivom, da brani in zagovarja upokojence, če pa je največja upokojenska organizacija civilne družbe