Vsi, ki ste že kdaj merili »glasnost« svojega vozila oziroma vanj vgrajenega akustičnega sistema ste verjetno dobro seznanjeni, da se rezultati teh meritev podajajo v decibelih [dB], ki so izpeljani iz osnovne enote Bell, po Grahamu Bellu, ki je prijavil patent telefona. Vemo sicer, da se tlak oziroma tlačne oscilacije merijo v Pascalih [Pa] ali barih [bar], toda človeško uho ima izredno širok spekter zaznavanja oscilacije zvočnega tlaka. Če se pri zvoku, ki ga komaj še slišimo, amplituda zvočnega tlaka poveča za nekaj mikrobarov bomo to razliko slišali že kot nekajkrat glasnejši zvok, če pa se pri zvoku, ki ga slišimo glasno, tlačne oscilacije povišajo za isto vrednost kot v prvem primeru, pa razlike verjetno sploh ne bomo zaznali. Ker pa si ljudje veliko lažje predstavljamo linearne pojave, so vpeljali logaritemsko skalo z referenčno vrednostjo tistega tlaka, ki ga zdrav človek ravno še zazna, to pa je 2×10-5 Pa. Vse ostale ravni zvočnega tlaka so potem izračunane na podlagi priložene formule. V enačbo na sliki namesto p vstavimo izmerjeno vrednost zvočnega tlaka, namesto pref pa omenjeno referenčno vrednost, in ugotovimo, da ko je izmerjeni tlak enak referenčnemu dobimo 20×log(1), to pa je 0 dB. Skala je torej zasnovana izjemno logično, saj ugotovimo, da raven zvočnega tlaka začnemo meriti od 0 navzgor ravno na meji slišnosti, čeprav zvočni tlak tam ni nič! Poigrajmo se še malo z matematiko in recimo, da smo izmerili zvočni tlak, ki je manjši od referenčne vrednosti. Tedaj bomo dobili v logaritemski funkciji vrednost ki je manjša od 1, naprimer 20×log(0,1), to pa nam da negativen rezultat. Ravni zvočnega tlaka, ki jih ne slišimo imajo (izražene v dB) torej negativno vrednost, kar je ponovno konsistentno s človekovim intuitivnim dojemanjem sveta. Na tem mestu bi omenil še, da je meja bolečine človeškega ušesa pri 20 Pa (glede na referenčno vrednost (pref = 2×10-5 Pa) torej človeško uho lahko zaznava zvok v kar šestih dekadnih razredih!) to pa v logaritemski skali pri omenjeni referenci pomeni približno 120 dB.