Zagreb, Ljubljana - Pa se je končal tudi ta niz. Hrvaški novinarji so bili po drugi finalni tekmi med Cibono in Splitom enotni. Niso imeli težkega dela, saj je bila stvar povsem jasna. Slavila je veliko boljša ekipa, ki je domačinom v odličnem ambientu odčitala pravo lekcijo. Pred polnim hramom Dražena Petrovića (več kot 5000 ljudi) in v glavnem samo zagrebškimi navijači, ki so mu med tekmo nostalgično in tudi že v spomin na deseto obletnico smrti, ki bo v soboto 7. junija, vzklikali: "Samo en je Dražen!", je bilo na parketu vse skupaj jasno od začetka do konca. Ekipa iz Splita, ki jo je kot v najboljših časih na in ob igrišču vodil Jure Zdovc, je postala prvak več kot suvereno in povsem zasluženo. Tisti redki navijači Splita, ki jim je že med srečanjem srce na glas tolklo za "rumene" in so bili zbrani pod košem desno od splitske klopi, so imeli razlog za veliko fešto že vse od začetka, ko je bilo kmalu vse jasno. Še dobro, da je številčna policija ob koncu prve četrtine zaščitila tiste, ki so bili zbrani okoli zastave Hajduka, ko so jim jo iz rok iztrgali "komandosi" iz vrst BBB (Bad blue boysov), ki so se mednje zakadili in iskali pričakovane spopade, ki pa jih tokrat k sreči niso dočakali in jih ni bilo. Nasprotno. Policija je takoj naredila mir, odpeljala nejvečje vročekrvneže in potem je bil na tribunah, kjer je bil tudi slovenski reprezentant Jurica Golemac (sicer veliki navijač Dinama), Jurica Golemac. Zagrebčani so s svojimi najbolj glasnimi navijači presenetljivo stoično prenesli poraz njihovih "ljubljencev" in če ne bi bilo nekaterih klasičnih žaljivk gostujočim igralcem v slogu: "Rađa Srbine, Ubij Janeza itd.", bi se vse skupaj zdelo še bolj neverjetno, saj so BBB naredili res enkratno vzdušje. Tokrat Torcide pač ni bilo v organizirani obliki kot je bil slučaj s Tornadom iz Zadra prejšnji teden, a tudi Zagrebčani so ob podelitvi kolajn in pokalov znali športno čestitati večnemu nasprotniku in izgredov tako ni bilo. Kot, da so tudi oni pričakovali in dojeli, da je čas, da jim lahko kdo kaj takega naredi kar v njihovi hiši. Čeprav je bilo do konca še celih 5 minut in razlika "vsega" dvanajst točk (44:52) je že takrat precej nezadovoljnežev, ki jim je bilo vse jasno dvorano zapustilo. Med njimi je bil tudi nekgdanji Cibos, soigralec Dražena perovića s katerim je tvoril neustavljivi duo - Danko Cvjetičanin. V nadaljnih minutah je bilo takih vedno več, tisti ki pa so ostali do konca, so slavje Splitčanov spremljali stoično. Split je bil pač za nekaj razredov boljši, višji, hitrejši. Tisti, ki so pričakovali rezultatsko izenačenost, so se pač ušteli, saj je tudi v Zagrebu igralo samo eno moštvo. Tudi slavilo seveda! Potem, ko so se šampioni že napotili v slačilnice in so že "peljali " t.i.vlakec se je hito slavje nadaljevalo in se še nadaljujej v Splitu. Št.1 zanimanja vseh je bil seveda Dino Rađa, ki je tudi najbiolj zaslužen za to, da so sredi sezone ekipo ojačali vrhunski igralci. Brez "svete" trojice na igrišču (Rađa, Zdovc, Sesar) in trenerja Petra Skansija dejansko ne bi šlo. Veliki as se je po tekmi mirno sprehodil v slačilnico in prišel nato pred podelitvijo priznanj nazaj s cigaro. V mikrofone je govoril mirno: "Izčrpali smo se in to velja predvsem za nas pet, šest igralcev, ki smo igrali ves čas. Prvaki smo zasluženo. To je bil pravi kolektiv, vsi smo igrali za enega, eden za vse in si to zaslužili. Vsa čast...". Seveda je bilo eno vprašanje neizbežno. Je to konec velike igralne poti in kariere? "Da. Dovolj je bilo in bom nehal." Pavza, Nov vdih in novo vprašanje. Kako vam je to sploh uspelo? "Vse je v motivu in imel sem veliko voljo, da se dokažem.Veliko ljudi mi je ob vrnitvi pravilo, da sem bivši košarkar. Nato se je zgodilo, da dobimo velikega tekmeca na prvi tekmi za dvajset točk in nekakšne zvezdice začnejo govoriti, da jih kradejo sodniki. Posledica vsega skupaj je lahko le ta, da sem bil na koncu še bolj motiviran in da sem pokazal še več kot bi sicer. In to velja tudi za ostale...". To, da kljub osvojitvi naslova Splitčani ne gredo v evroligo, ker je to mesto rezervirano za Cibono in je nasploh eno velikih vprašanj o smiselnosti in poštenosti evropskega tekmovanja, ki je z razpadom Fibe in moralnih vrednot že nekaj časa zelo aktualno, ga novinarji zbrani okoli legende niso vprašali. Kar zadeva Rađo, se ta s tem neposredno verjetno niti ne obremenjuje, a vseeno je na vprašanje o evropski prihodnosti Splita dejal: "Zdaj moramo delati predvsem na rehabilitaciji ekipe in na tem, da se vse skupaj ne konča in prekine s tem, kar smo dosegli sedaj. Sestaviti moramo pravo upravo in najti se mora denar za sestavo moštvo, ki bi se lahko za nekaj borilo, ne pa da bi se ponovilo to, kar se je ponavljalo zadnja leta." V podobnem slogu in z odločitvijo o dokončnem in nepreklicnem slovesu, je govoril tudi Splitčan iz Domžal oz. Ljubljane in Hrvat s slovenskim državljanstvom, legendarni bivši trener in igralec, Petar Skansi. Kljub temu, da je še nedolgo nazaj govoril, da ne bo nikoli več trener na Hrvaškem, se je ob vrnitvi Rađe in sprožitvi "plazu" z Zdovcem in Sesarjem v svoj Split vrnil tudi sam. Najprej kot svetovalec, nazadnje pa je dirigentsko palico od mladega strokovnjaka Starčevića moral prevzeti tudi osebno. In to je storil na najboljši možen način. Vrhunsko! Na novinarski konferenci, ko ni bilo prav nobenega vprašanja namenjenega domačemu predstavniku trenerjev, mlademu Tomislavu Mijatoviću, ki je menjal kaznovanega Aco Petrovića (ta je dvorano v družbi sina zapustil zelo zgodaj), je Skansi odgovarjal zbrano. Glede osebne prihodnosti je povedal: "Kot veste, sem se tokrat v Splitu znašel povsem slučajno in s to tekmo se je končala moja splitska zgodovina. Ker v tem mestu ne živim, sem se odločil, da v tej vlogi ne bom nadaljeval in lahko rečem le to, da je posel uspešno opravljen in da sem svoje poslanstvo končal." S kolajnami okoli vratu je bilo nekaj slavja že v slačilnici, v rumeno srajco oblečeni legendarni Rato Tvrdić pa je izstopal. Po dodelitvi pokala in tuširanju, se je vsem skupaj mudilo najprej v avtobus in nato še na letališče v Split, kjer so jih evforično sprejeli njihovi someščani. Seveda na čelu s Torcido, a ta evforija se je nato seveda samo še stopnjevala, ko so nogometaši Hajduka včeraj popoldne bržčas zanesljivo osvojili hrvaški pokal proti Uljaniku. Tako naj bi bilo slavje popolno, Torcida pa je za slavje nogometašev oz. košarkarjev zahtevala in dobila dovoljenje za prižiganje kar 1700 bakel in vrženih je bilo baje na tone konfet. Slavje se je po vnaprejšnjem scenariju nato preselilo preselilo v kafič "Le Monde 3" in na ulice. Lahko si predstavljamo. Ali pač ne?