Preiskava, o kateri govorim, teče v Salt Lake Cityju, nanaša se zgolj na postopek, v katerem si je to mesto pridobilo zimske OI leta 2002. A hitro so prišle podobne novice tudi od drugod. Nek opazovalec kandidature Amsterdama za letne OI leta 1992 se je celo spomnil, kako je "videl, ko so bile članom MOK ponujene prostitutke, in sta jih dva sprejela". Imenovati ju ni hotel, rekel pa je, da "sta bila Afričana". Afričana? Ali temne polti, hm? Veliko bolj nerodna je pripoved Johna Coatsa, predsednika avstralskega OK o tem, kako je Sidney premagal Peking v tekmi za organizacijo OI leta 2000. "V Maliju so me z letališča peljali v mesto in mi pojasnili, da kitajska vlada financira to novo avtocesto." Kamerunu so Kitajci nudili "ugodne oblike vračanja posojil". Župan Atlante je potoval po Afriki in obljubljal deleže ameriške pomoči tujini v zameno za podporo kandidaturi Atlante za OI 1996. Coats je vse to vedel in se odločil. Na avstralskem Inštututu za šport naj bi tri mesece gostili po dva atleta iz 11 afriških držav - po tem so ponudbo razširili za vsako leto do leta 2000, če Sidney dobi kandidaturo - uslugo, vredno 2 milijona avstralskih dolarjev. Septembra 1993 je še vedno kazalo, da bo zmagal Peking. Na zadnji večerji pred glasovanjem je Coats sedel za mizo skupaj s članoma MOK iz Ugande in Kenije. Ponudil je po 35 tisoč dolarjev za njuna Olimpijska komiteja, če Sidney zmaga. Na tajnem glasovanju je Sidney dobil dva glasova več od Pekinga.