Kamelja značilnost je grba. V njej ta nosi vodo, tako da lahko dolge dni preživi pod puščavskim soncem brez pitja. Grba pa je tudi zaloga maščob. In tako tudi naš ata bulji kot kamela v svoj grbasti tošelj in preračunava, ali ima kakšne zaloge za prihajajoče počitnice. In ugotovi, da se inflacija sicer nezadržno zmanjšuje, on pa ima vse manj in manj prihrankov. Torej se odloči za skrajni korak in odide k svojemu naprednemu liberalnemu turbokapitalističnemu šefu po posojilo za dopust, kar je seveda popolnoma brez haska. Šefu resda lahko malo zapreti s svetopisemsko prispodobo, da prej kamela pride skozi šivankino uho, kot novokomponirani kapitalist v nebesa. Ampak oni se mu le zareži, ker je z vero razčistil še v prejšnjih časih, ko se je to še bolj splačalo, medtem ko pa zdaj še bolj velja, da je boljši vrabec v roki kot kamela v nebesih. Trdoglav kot kamela poskusi še na sindikatu, ki ga že desetletje obira za članarino … Morda le uspe priti do kakšnega dobro plačanega funkcionarja, po možnosti sorodnika ali pobratima onega turbokapitalista, ki pa je tudi sam z religijo razčistil že v prejšnjem sistemu. In našemu atu le še milozvočno ponovi, da je neumen kot kamela. In ko se pater familias poražen priplazi domov, sliši nekaj podobnega tudi od družinice, to pa privoščljivo ponavlja še vsa soseska, ki je bila že vnaprej obveščena o popotovanju v eksotične kraje in je potem, ko jo je nekaj dni dušilo od zavisti, doživela zdaj pravo olajšanje, čeprav je na istem kot naš ata. Naš ata pa, namesto da bi svojo zgodbo o uspehu po kamelje brcnil na smetišče zgodovine, upogne svojo grbo in se ga v bližnji gostilni z eksotičnim imenom natolče kot kamela.