»Pred 13 leti sem se prijavil na razpis za trenerja v zaloški Vesni. Še danes sem hvaležen takratnemu vodstvu kluba s pokojnim Vilkom Slugo na čelu, da so mi ob službi omogočili tudi igranje v Italiji,« pravi Pavič. Na tujem je najprej igral v kraju San Dona di Piava v 3. ligi, naslednje leto je s Pordenonejem tekmoval v najmočnejši italijanski ligi, zadnji dve leti pri naših zahodnih sosedih pa je igral v 2. ligi za Asolo. V sezoni 1993/94 je znova prišel v Slovenijo, potem ko se je njegova Vesna uvrstila v 1. ligo. Z napredkom zaloške ekipe v najmočnejšo ligo se je potrdil kot trener, v moštvu pa so bili takrat Rok Rakun, Sebastjan Krnec, Miha Rupar, Tomaž Janša in Uroš Šemrov. V Zalogu je Pavič igral pet sezon in pol, klub pa je največji uspeh dosegel pred šestimi leti, ko je osvojil 5. mesto v 1. ligi. Ko so v Zalogu prenehali aktivno igrati nekateri igralci, njegove zmage ob mladi generaciji niso bile več dovolj za obstanek v najmočnejši ligi, zato je med sezono 1998/99 prestopil k Eti iz Preserij, kasneje eno sezono igral v Radljah ob Dravi, zdaj pa je že drugo leto v Puconcih. In kje je Bojan Pavič našel motivacijo in voljo za tako dolgo in uspešno kariero? »Takšen človek sem. Zelo rad imam šport in brez igranja ne morem. Vsekakor se ključ skriva tudi v tem, da sem ob trenerstvu stalno vadil s svojimi varovanci, se z leti vse bolj spoznaval in se znal motivirati za vsako tekmo. Eden od razlogov je gotovo tudi ta, da je bila včasih skoraj vsaka tekma v nekdanji državi tako močna, kot so zdaj mednarodna prvenstva. Tako smo imeli igralci precej več igralskega znanja, kar smo lahko izkoristili tudi v kasnejših letih,« trdi Korošec, ki ima dva sinova, starejši Luka pa je šel po njegovih stopinjah in uspešno napreduje v zaloški Vesni. »Težko bi rekel, koliko časa bom še igral. Toliko, kolikor se bom čutil sposobnega. Igranje mi v življenju pomeni sprostitev,« pravi Pavič.