Kako torej 192 strani obsegajoča knjiga izpolnjuje popotnikove želje? Vsak turistični vodnik je tesno povezan z željo po gibanju: brez hoje, plavanja, vožnje, letenja in podobnih akrobacij ni pristnega doživljanja pokrajine. K tej želji pa se zvito in navidezno naključno lepijo še druge pritikline: prehrana, obiski muzejev in ovinki k znamenitostim, spanje, zadovoljstvo in spomini. Pomembna je ideja, in če je ta izvirna, zanimiva ali vsaj realno izvedljiva, je vodnik izpolnil poslanstvo. V tem smislu bo popotnik, ki je izšel iz slovenskih šolskih klopi, z zanimanjem obiskal kamnolom v Josipdolu na Pohorju (prišepnimo le, da gre za kamnolom tonalita oziroma po novem granodiorita) in v dežju preveril, ali po slemenu strehe cerkve svetega Lenarta na vrhu mislinjskega klanca res poteka razvodnica med Mislinjo in Pako oziroma med Dravo in Savo. V osrčje njegovega zanimanja bo nedvomno stopila tudi reka Meža, ki beži iz združene Evrope: izvira pri kmetiji Marold pod Snežnikom (1544 m) na avstrijski strani, vendar hitro ponikne v morenskem gradivu na Govševi planini in se spet pojavi na slovenski strani zahodno od kmetije Kos. »... Zaradi dolgotrajnega izkoriščanja in predelave rude je pokrajina marsikje močno prizadeta in jo uvrščamo med najbolj degradirane v Sloveniji ...« je ponavadi vzorec zapisa o Dolini smrti in njeni soseščini. Čeprav se stanje izboljšuje, gre še vedno za najbolje opremljeno učilnico pouka preteklega razvoja in gospodarjenja s prostorom. Zatorej nasvet: ogled obvezen! Za bolj čuječne duše pa omenimo še gojišče čustev, ki ga najdemo v Mestu glasnik miru v hiši z imenom Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Tudi tisti, ki so jim bliže športnorekreativni motivi, bodo v iskanju možnosti in njihovem izživetju ob vsakem letnem času našli nekaj zase.