Največji helenistični zgodovinar je bil Polibij (Poly'bios) iz Megalopolis (ok. 200-120). Bil je sin politika, v zrelih letih pa vojaški poveljnik v Ahajski zvezi. Po porazu zveze proti Rimljanom je bil skupaj z ahajskimi talci leta 167 deportiran v Italijo, kjer je postal eden vodilnih predstavnikov kroga intelektualcev okrog rimskega državnika Emilija Pavla. Postal je prijatelj P. Kornelija Scipiona Emilijana (sina zmagovalca v bitki pri Pidni). Kot član Scipionovega štaba se je udeležil obleganja in zavzetja Kartagine (146) in Numancije (134/3). Ob spoznanju svetovnozgodovinskega pomena vzpona rimske države je pri Polibiju zrastel načrt za veliko univerzalno zgodovino sredozemskega sveta v njegovi dobi. Po Tukididovem zgledu je napisal veliko delo, o katerem je sam upal, da bo uporabno za politika in državnika. Tako je nekdanji ahajski strateg postal utemeljitelj t.i. pragmatičnega zgodovinopisja. Od zelo obsežnega dela v 40 knjigah se je ohranil le del: v celoti le knjige 1-5 (knjigi 4-5 prinašata podroben opis dogodkov v Grčiji in na Vzhodu v letih 220-216, v fragmentih ohranjene knjige 6-40 tudi posamezna dragocena poročila; izd.: W.R. Paton, LCL, 1954; temeljni komentar k Polibiju je napisal F.W. Walbank, A Historical Commentary on Polybius, Oxford 1957 ss. (v 3 zvezkih); gl. isti, Polybius, Berkeley - Los Angeles - London 1972; L. Stiewe - N. Holzberg (izd.), Polybios, Darmstadt 1982; slovenski prevod Polibija (knjige 1-6) s kratkim komentarjem je pripravil J. Fašalek (Polibios, Obča zgodovina, Ljubljana 1964).