Podoba plamena in dima je pri Willisovih naslednikih resda izginila; toda organizacijsko delo so še vedno opravljale podobe – le da so podobe postajale vse bolj funkcionalne, vedno trdneje so bile zasidrane v velikih fizioloških temah obtoka in ogrevanja, vse bolj so se oddaljevale od kozmičnih figur, po katerih je svoje podobe povzemal Willis. Za Boerhaaveja in njegovega komentatorja Gerarda van Swietena je bila manija povsem naravno najvišji stadij melanholije – ne samo zato, ker je do te preobrazbe pogosto prihajalo, temveč zato, ker je bil prehod učinek nujnega dinamičnega zapovrstja: možganska tekočina, ki pri melanholiji miruje, se čez nekaj časa vznemiri, ker črni žolč, ki zamaši drobovje, zaradi nepremičnosti postaja »vedno jedkejši in malignejši«; v njem se izoblikujejo bolj kisli in drobnejši elementi, ki potem, ko jih kri prinese do možganov, povzročijo značilni hudi manični nemir. Manija se tako razlikuje od melanholije samo po stopnji: je naravna posledica melanholije, izhaja iz istih vzrokov in navadno jo je mogoče zdraviti z istimi zdravili. Za Friedricha Hoffmanna je bila enotnost manije in melanholije naravna posledica zakonov gibanja in trka; toda kar je na ravni načel čista mehanika, postane v razvoju življenja in bolezni dialektika. Za melanholijo je namreč značilna negibnost; z drugimi besedami, zgoščena kri napolni možgane in se v njih nabira; tam, kjer bi morala krožiti, se zaustavlja, ker zaradi lastne teže postane negibna. Teža sicer resda upočasni gibanje, a zaradi nje je trk, kadar pride do njega, veliko nasilnejši; zato tem huje prizadene možgane, žile, s katerimi so prepreženi; sámo njihovo substanco, ti pa se poskušajo še bolj upreti in zato otrdijo, ko pa se tako stisnejo, s še večjo silo poženejo zgoščeno kri nazaj; njeno gibanje se pospeši in kmalu jo prevzame tisti nemir, ki je značilen za manijo. Tako smo povsem naravno prešli od podobe negibne zamašitve k podobi suhosti, otrdelosti, hitrega gibanja; prehod je omogočil niz zapovrstnih potez, in vsaka poteza je priredila, zmaličila in popačila načela klasične mehanike – ravnaje se po imaginarnih temah, ki so pravi organizator te funkcionalne enotnosti.