Druga teorija, ki jo zastopajo Kleinova, Fairbarn, Winnicott, Guntrip, pa je tako imenovana objektrelacijska teorija, po kateri je sovraštvo tako kot ljubezen izraz istega procesa. Po tej teoriji v fazi prvotnega boja za preživetje novorojenec-dojenec doživlja ugodje (nasičenost) kot destrukcijo (ker jemlje iz matere). Jeza je bes, ki ga projicira ven, v objekt (mater). Nenehno nihanje med ugodjem in nepotešenostjo tako omogoča, da se mati spremeni iz subjektivnega objekta, zraščenega z dojenčkom v eno (v katerem je vključen ves svet), v samostojen ključni objekt. Tako se definira dojenčkov jaz. Preusmerjanje besa navzven pa je obenem proces ‘valjenja krivde na drugega’. Če je mati ‘dovolj dober objekt’, se pravi, če dovolj stanovitno teši dojenčka, ji bo ta bolj in bolj zaupal. Zaradi jeze nanjo, ki se bo izkazovala za ‘neupravičeno’, bo začel občutiti krivdo in skrb za objekt. Bal se bo, da jo lahko njegov bes uniči (bes se pojavi, ko objekta ni). Tako bo dosegel prag skrbi in obzirnosti. Če pa mati ni dovolj dober objekt (če ne zna, ne zmore streči potrebam dojenčka po toploti, mleku), bo dojenček obtičal v fazi, v kateri ostaja bes uničevalski. Meja med subjektom in objektom je zabrisana in nekateri destruktivni notranji procesi prestopajo to mejo, človek jih odriva čez to nejasno mejo navzven. V resnici je sovraštvo takšno ‘prelaganje neugodja navzven’. Za neugodje bo vedno kriv objekt, drugi.