Se pravi, lepo na dolgo in jasno po slovensko, tisti zares skrajni rok, ko bi bili že morali zdavnaj oddati projekt, nalogo, previti otroka (pa ste ga, če že imate srečo, da je toliko star, pustili s posranimi gatami zatopljenega v igro in, utopljeni v delu, pozabili nanj, da se je njegova rita totalno vnela, pa peče, peče … in zvesta soproga z delovno ročico bo sila vesela, ko se bo pozno popoldne ali nemara zvečer vrnila iz svoje druge službe, da boste vi lahko po internetu vstopili v tretjo …), da bi zaslužili za varuško ali vrtec pa vse pufe, ki ste si jih nagrmadili s krediti za rešitev stanovanjskega vprašanja, ker so cene spričo totalne brezbrižnosti države in posledično zaradi totalnega razsula (v prid nekaterim, kakopak) na nepremičninskem trgu podivjale. In zaradi nenehno zamujenih skrajnih rokov ste na vrhuncu stresa, neprespani, neustvarjalni, napeti. In zadirčni. Pa na cesti nepozorni ali pa neobzirni, divjaški. Smrtno nevarni. In tudi otopeli? Pa za konec tedna vam prehitro pride, če imate sploh še čas za take stvari, ki niso nujne za preživetje. Kaj pa za delanje otrok? No, (tudi) otroci za to družbo niti niso (več) tako nujno potrebni, bodo že starci po 50., 60. letu malce bolj poprijeli za delo, pa bo demografski problem rešen. Le kdo bi se ubadal s predvolilnimi obljubami o skrbi za nataliteto naroda (no, eks minister je nekaj kvazi skušal, pa so gospod še iz predprejšnjega stoletja, zato so pač (tudi) zato odleteli; pa tudi če bi mu padli zakon uspelo uveljaviti, se s tem, kako bi nezaželeni otroci odrasli, ni kaj dosti ubadal, samo da bi pač izpolnili kvoto). Aha, pa z letošnjim letom so vladajoči odpravili davčno olajšavo za rešitev stanovanjskega vprašanja. Pa kupili za še neznano vsoto evrov 135 tankov. Pa niso zgradili otroške klinike, ki stane za tri do štiri polnopremljene tanke. In tudi ne novih študentskih domov. Pa še česa.