Če na primer ministrskega predsednika izprašuje Rajko Gerič, šef informativnega programa TVS, v zraku ves čas lebdi vprašanje, ali gre morda le za skrajno neslano šalo. Ali je bil Gerič, ki je še to, kar je vprašal, prebral z vprašalnika, izbran zato, ker si je sam tako želel? Če da, potem ni zadostil niti minimalnim profesionalnim standardom. Če se to ni zgodilo po njegovi volji, pa lahko izbiramo med dvema možnostma. Prva je, da se z Janšo ni hotel pogovarjati nihče od zaposlenih novinarjev in je moral nehvaležno vlogo odigrati Gerič (žrtev). Druga, še verjetnejša možnost, pa je, da si je sogovornika izbral Janez sam. Da je izrazil nedvoumno željo po klepetu prav z najpomembnejšim informativcem v državi in da, normalno, ta tako lepe želje ni mogel (in smel) odkloniti (spet žrtev). Kajti če ste pozorno poslušali predsednika vlade, ste ugotovili, da je vsako njegovo željo potrebno razumeti kot ukaz. Kdor še ni razumel, si nima kaj želeti (tudi uredniškega stolčka ne!). Čas je, da si enkrat za vselej zapomnimo: nesproščenost je enako živčnost, živčnim ljudem pa nikoli ne bomo dali v roke upravljanja svetilnika sveta. Da se razumemo. Signali bi bili lahko napačni.