V slikarstvu so se že pred prvo svetovno vojno izoblikovale različne smeri. V Nemčiji se je razvil ekspresionizem, za katerega je bila značilna uporaba močnih barvnih kontrastov in dramatičnih potez čopiča. Ekspresionisti so v grobih in agresivnih slikah izražali svoje najbolj skrite občutke. Kubizem (ki se je razvil v Franciji) je prikazoval resnične predmete tako, da jih je bilo hkrati Salvador Dali (1904–1989), Tristan in Izolda mogoče videti z različnih zornih kotov. Tridimenzionalna telesa so razstavljali na dele in jih razporejali po dvodimenzionalni površini. Vzporedno s pariškim kubizmom se je v Italiji razvijal futurizem. Futuriste so navduševali stroji, transport in gibanje. Običajno so z nizanjem večih podob istega predmeta v zaporednih položajih ustvarjali vtis premikanja. Dadaizem se je razvil v Švici, kjer so podobno misleči umetniki sodelovali v eksperimentalnih aktivnostih, kot so nesmiselna poezija, hrupna glasba in avtomatično risanje. Tipično dadaistično delo je bilo »ready-made«, v bistvu je šlo za običajne predmete, ki so jih vzeli iz njihovega vsakdanjega konteksta in jih razstavili kot »umetnino«. Nadrealisti so kombinirali resnične predmete na nerealni, fantastični način. Za doseganje nepričakovanega so v dela vpletali naključje in združevali nasprotja kot pri »naključnem srečanju dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi« (Lautrémont). Okrog leta 1910, ko je bila opuščena ideja o posnemanju narave, se je začelo razvijati abstraktno slikarstvo. Pri abstraktni umetnosti je pomembno bistvo, duh, ki se je otresel zunanje podobe predmeta, ki je zajeta z barvo, obliko in kompozicijo. Pod vplivom slikarstva se je razvijalo tudi kiparstvo in arhitektura, ki je bila najbližja vsakdanjemu življenju. Uporabljati so začeli nove materiale (beton, železo, steklo) in začeli obliko približevati funkciji. Tudi v književnosti so se pojavile nove tendence in razvile številne smeri, med Anton Gaudi (1852–1926): njimi ekspresionizem, srednjeevropska cerkev Sagrada Familia v Barceloni moderna smer, ki je v tradicionalnih oblikah postavljala v ospredje nov vsebinski moralni in socialni program; italijansko avantgardno gibanje futurizem, ki se v liriki kaže z radikalnim rušenjem pesniškega in jezikovnega izraza (kriki, stavki brez glagolov, matematični znaki); še radikalnejši je bil dadaizem, ki se je s provokacijami uprl tradicionalni kulturi, logiki in estetiki; najpomembnejši od teh pa je francoski nadrealizem. Nadrealisti so raziskovali