Predvsem prehod k tistemu delu tehnokulture, ki se dogaja v realnem času na mrežah in je v znamenju trendovske kibernetike, je danes že pospremljen s kritiškimi refleksijami, ki potekajo iz različnih tradicij mišljenja in imajo pogosto tudi politične predznake. Obdobju fanatičnih apologij tako tehnologije virtualne realnosti kot samih procesov virtualizacije in mrežnih povezljivosti, ki je dobilo svoj fascinanten dokument tudi v filmu Kosec, v katerem je tovrstna tehnologija interpretirana celo v smislu učlovečenja (glavni junak Jobe z njeno pomočjo doživi preobrazbo iz duševno zaostalega in socialno depriviligiranega mladeniča v novodobnega nadčloveka), sledi čas umirjanja, povezan z demistifikacijo te tehnologije (in zato z njeno toliko večjo, množičnejšo dostopnostjo) in tudi s prvim valom ostrih kritik, ki naravnost frontalno udarjajo po ideoloških konstitutivnih diskurzih, ki vzpostavljajo fantazmo virtualne realnosti in z njo povezane tehnokulture. Ko se srečujemo s tovrstnimi deli, med katerimi naj opozorimo predvsem na delo Data Trash (Podatkovni škart), avtorjev Arthurja Krokerja in Michaela A. Weinstena, in na knjigo Marka Slouka War of the Worlds (Vojna svetov), smo priče silovitim, celo z jezikom, polnim emocij podprtim napadom na te pojave, češ da je njihovo jedro tehnokrščansko zavračanje dane realnosti in transformacija realnosti v virtualnost, obvladano z vojaškim kompleksom, virtualnim kapitalizmom in z novim tehnološkim (virtualnim) razredom, ki izkorišča t. i. delavski razred. Prvo srečevanje s takšnimi besedili je nedvomno navdušujoče, še posebno v okoljih, kjer sta kiberkultura in "mediascape" dejansko poglavitni kulturni tok, tako da takšen model "brezobzirne kritike vsega virtualnega" nedvomno deluje osvežujoče, toda natančnejši premislek tovrstnih kritiških podlag nam razkrije, da je njihov dejanski naslovnik predvsem ameriška ekstatična in ideološka apologija sveta kot virtualnega fenomena, prav tako pa je sporna tudi univerzalna narava tovrstnih kritik. Na kaj mislimo pri tem?