»Ko se je Peterle dokončno dogovarjal okoli Oglejskega sporazuma, sem bil v Združenih državah Amerike in v New Yorku govoril na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, kjer je bila prisotna tudi Madeleine Albright. Z menoj je bil tudi Ignac Golob (op. pisca: novembra 2002 umrli slovenski diplomat svetovnega ugleda), ki je prvi dobil obvestilo o Ogleju. Bila je sreda. Po moji vrnitvi v četrtek naj bi bila seja vlade. Peterle kot zunanji minister je vztrajal, da bi se seja začela v četrtek ob deveti uri zjutraj in trajala do enajstih. Dobro je vedel, da bom na Brnik priletel ob desetih in prišel me je celo počakat na letališče. V službenem avtu med vožnjo proti Ljubljani mi je v roke potisnil Oglejsko deklaracijo, o njej zmagoslavno govoril in me nagovarjal, naj se z njo strinjam in da mi utrujenemu od poti sploh ni treba na sejo vlade, da bo kar sam obvestil ministre, naj parafirajo Oglejski sporazum. Navidezno zaspano sem preletel sporazum in Peterletu dejal, da bomo vse skupaj skrbno preučili,« se je spominjal dr. Drnovšek. Oglejski sporazum je padel v vodo, čeprav ga je Peterle v sredo, ko ga je parafiral, na poti iz Italije v Ljubljano s somišljeniki že veličastno proslavil. Peterletovi so se namreč ustavili na turistični kmetiji Hudičevec, le streljaj od avtocestnega razcepa Razdrto, in nazdravljanja »prebrisanemu« Lojzetu ni bilo konca. Preprečitev podpisa Oglejskega sporazuma, ki ga je pozneje nadomestil Španski sporazum, je verjetno zgodovinsko gledano ena najbolj briljantnih odločitev dr. Janeza Drnovška. Oglejski sporazum bi Slovenijo potisnil v povsem podrejen položaj, revanšizem kolaboracionistov iz druge svetovne vojne pa bi imel izjemne pogubne posledice.