• Sposobnost poslušanja: mediator mora biti predvsem izvrsten poslušalec, znati mora postaviti sebe v drugi plan in se vživeti v sogovornika. • Osredotočenost: v kritičnih trenutkih mediacije imata ključno vlogo mediatorjeva psihična navzočnost in notranji mir. Če mediator ni osredotočen in skoncentriran, ga močne verbalne in neverbalne silnice posameznikov, vpletenih v konflikt, nenehno mečejo s tira. Ravno tako ni sposoben vzdrževati rdeče niti komunikacije, jo voditi od ene do druge točke, temveč blodi v vse smeri, dokler niso vpleteni že tako izčrpani in zmedeni, da ni več energije in volje za nadaljevanje. • Odprta nevtralnost: seveda je povsem človeško biti subjektiven ter pristranski. Absolutne nepristranskosti pravzaprav ni mogoče doseči, vendar mora biti oseba v mediacijski vlogi sposobna zadržati sproščeno distanco ter gledati na predmet konflikta iz vseh zornih kotov. Oseba, ki je čustveno vpletena v konflikt in torej ne more zavzeti distance, ni primerna za vlogo mediatorja. Dober mediator ima še eno subtilno lastnost: ne le to, da je nevtralen, sposoben je zaznavati subtilno neenakost v odnosu, kot so neenakomerna porazdelitev moči, diskriminacija, prikrite grožnje, in s svojim delovanjem nevtralno, a vendarle odločno zaščititi šibkejšega ter s tem omogočiti uspešno reševanje konflikta. • Pozitivna naravnanost: pri reševanju konflikta se skoraj vedno zatakne, ko vpleteni čutijo brezupnost situacije in nesmiselnost poskusov reševanja konflikta. Tedaj se začnejo nagibati k hitrim in površnim rešitvam, samo da bi se iz te godlje čim prej premaknili. Če mediator ni pozitivno naravnan in če ne zna motivirati vpletenih za vztrajanje, se začne potapljati skupaj z vpletenimi in poskus reševanja tega konflikta ostane v spominu vseh kot nekaj grenkega in neuspešnega. • Pogum: sposobnost pravočasnega prepoznavanja konflikta, opozarjanje na konflikt tudi takrat, ko se vpleteni na vse kriplje trudijo, da bi ga prikrili in zanikali, sprejemanje konflikta, agresivnih posameznikov ... zahtevajo dobršno mero poguma in brez njega ne gre. Proces mediacije je pogosto podoben vstopanju v neznano in je zato za večino velik izziv. • Odkritost in poštenost: mediacija je lahko dolgoročno uspešna zgolj takrat, ko poteka v iskrenem ozračju, z vsemi kartami na mizi. Najmanjši poskusi mediatorjevega manipuliranja se hitro sprevržejo v slabosti odnosov, ki bodo iz mediacije naredili negativno izkušnjo in konflikt še poglobili, mediatorja samega pa vpletli vanj. • Odgovornost: ena največjih napak, ki jih mediator lahko naredi je, da začne za neuspeh ali težave na poti reševanja konflikta kriviti vpletene posameznike in njihove osebnostne karakteristike. S tem sebe postavlja v vlogo nemočne žrtve in dejansko preneha delovati kot mediator. Odgovornost in proaktivnost pri iskanju konstruktivnih rešitev namesto krivcev sta zato ključni. • Zaupnost: največkrat omenjana lastnost dobrega mediatorja je povezana z zaupanjem. Po eni plati mora to biti oseba, ki zbuja zaupanje in so se ji zaradi tega pripravljeni odpreti, po drugi pa seveda oseba, ki izkazano zaupanje z vso resnostjo in odgovornostjo spoštuje in nikdar ne zlorabi. • Neobremenjenost z lastno podobo: uspešen mediator je težko oseba, ki ji je zelo pomembna lastna podoba, saj jo v toku mediacije zavestno ali podzavestno skuša ohraniti in negovati. V mediacijo vpleteni posamezniki postajajo kritični do mediatorja, obtožujejo ga nekompetentnosti, pripisujejo mu pristranskost in vanj hote ali nehote projicirajo svojo nestrpnost ter frustriranost. Mediator, ki se začne braniti in opravičevati, povsem zgreši svoje poslanstvo.