Menda vsi verjamemo v istega boga. In upam si trditi, da nas druži, če ne vsaj vera, pa ena želja tri črke, prva M, zadnja R. Čisto preprosto, kajne? Nič vojne, nič nasilja. Sliši se kot pravljica in le v pravljicah je to mogoče. Randa Ghazy, italijanska pisateljica egiptovskega rodu, pa si je kljub mladosti zaželela svetu govoriti o resničnosti. Da bi resničnost slišali in začutili, je napisala knjigo o trpljenju Palestincev, ki se mora končati. Konča pa se lahko le s posredovanjem preostalega sveta, ki pa za zdaj le opazuje. Da bi nas vse začelo zanimati, je stkala zgodbo o nekaj mladih Palestincih, ki imajo tako kakor mi radi nogomet ali še raje berejo in si iščejo izgovore, da lahko kadijo, in svoj prostor pod soncem. Sanjati Palestino je zgodba o Ibrahimu, ki se trudi postati mož, kot je bil njegov oče, o Ramyju, kristjanu med muslimani, ki se zaljubi v Judinjo, o Džihatu in Riham, bratu in sestri, ki nikoli ne nehata skrbeti drug za drugega, o Nedalu z izklesanim obrazom in ljubečimi očmi, o Ahmedu, ki je rad bral Shakespearja, o Mahammatu, bolničarju, ki je vse te begunce vzel pod svojo streho … Porušeni domovi, pregon, pobiti starši, bratje in sestre, strah za življenje, strah pred izraelskimi vojaki in negotova prihodnost jih združijo v pravo pravcato družino, v kateri nesebično skrbijo drug za drugega in upajo in molijo za mir, za svobodo in po vsem hudem, ker se jim je zgodilo, še vedno verjamejo v dialog in sporazum.