Za sistem z 88 okraji se zdi, da - v primerjavi z Ribičičevim modelom - favorizira oz. da je pisan na kožo velikim strankam. In to ne velikim kar tako, pač velikim v tem pomenu, da imajo dobro razvito terensko mrežo, razpredeno po vsej Sloveniji, ter dokajšnje število strankarskih aktivistov. Po prevladujočem mnenju takšne pogoje izpolnjujejo štiri parlamentarne stranke: Slovenski krščanski demokrati in Slovenska ljudska stranka na desnici, ki jima je mrežo uspelo razviti v zadnjih treh oz. štirih letih, odkar obstajata, ter stranka prenoviteljev in Liberalnodemokratska stranka na levici, ki sta svojo organizacijsko bazo, strankarski aparat, podedovali še iz časov starega režima. Na drugi strani sistem z 88 okraji izrazito »oškoduje« - spet v primerjavi z Ribičičevim modelom, ker je o oškodovanju oz. koristi, ki jo ima kaka stranka od posameznega volilnega sistema, pač mogoče govoriti le komparativno, v primerjavi s tem, kaj bi stranki prinesel kak drug volilni sistem - stranke, ki sicer nimajo razvite mreže na terenu, vendar bi jih prav tako lahko imenovali velike, ker so vplivne in se v javnomnenjskih raziskavah redno uvrščajo v sam vrh strankarske lestvice. To so stranke, ki imajo nekaj izpostavljenih, republiško uveljavljenih strankarskih prvakov, ki bi, če bi jim bilo omogočeno nabirati glasove v vsej volilni enoti (Ribičičev model), najverjetneje bili brez težav neposredno izvoljeni, hkrati pa bi stranko oskrbeli še z zajetnim preostankom glasov. V sistemu z 88 okraji bodo prisiljeni namesto na vzorcu 180 tisoč volilcev nabirati glasove za stranko le pri 15 do 17 tisoč volilcih. Stranki bodo tako prinesli enajstkrat manj glasov, kot bi jih sicer. Zdi se, da kot izrazita »žrtev« takega sistema nastopajo demokrati, tudi zato, ker so stranko ustanovili šele oktobra lani. Kljub temu demokrati - iz drugih razlogov - podpirajo sistem z 88 okraji, kar, gledano z ozko strankarskih stališč, meji že na »samomorilsko« državotvornost. Za vse preostale (majhne) stranke se zdi, da tudi izgubljajo, vendar manj kot demokrati. Na drugi strani sistem ponuja več tistim strankam, ki se ne morejo pohvaliti z večjim številom republiških uglednežev, razpolagajo pa z večjo množico lokalnih veljakov, ki so sicer na republiški ravni neznani, uživajo pa ugled v svojem ožjem okolju.