Dojemanje teh pastelov se nezavedno prelije v čutno spoznanje, v občutek pozitivnega in negativnega sprejemanja. Tako dialog med moškim in žensko, ki je pravzaprav ves čas nekakšno intimno vodilo celotne Berovičeve likovne izpovedi, v nekaterih delih zadnjega desetletja pomeni vrh njegovega ustvarjanja. Moški in ženska v obeh pastelih tega pomenljivega cikla (Moški in Ženska, 2000) ne nastopata v ikonografsko dorečenem smislu, temveč se pojavljata kot pojem, izmuzljiv znanstveni analizi. Spoj realnega, ki je doživetje narave in bivanje v njej, in irealnega, iz katerega diha sanjskost, je slikar ustvaril tako, da je razrezal ustvarjeni pastel in ga kot pozitiv in negativ nanesel na dve že obstoječi sinji podobi pokrajine: kot bi štiri elemente – zemljo, vodo, zrak, ogenj – združil v smisel petega, v najvišjo Enost, v združitev moškega in ženske. Čeprav ostaja risba še danes osnovno izhodišče pri nastajanju Berovičevih pastelov, se zdijo žive podobe oblakov, ki valovijo in vibrirajo na modri opni neba, prava mojstrovina brez kontur in zarisov (Slovenska elegija, 1999). Neizrekljivo rdeče se vžge v plamene, ki oblizujejo kamnite čeri in se dotikajo presojnosti zraka, belina pa se s svetlobnim šepetom dviguje v nebo (Avstralska rapsodija, 1999). Pri tem pa slikarju ne gre več le za igro svetlobe in sence, ne za poigravanje z barvo in kompozicijo, temveč poskuša bolj kot kdaj doseči ozračje, iz katerega diha polnost likovnega nagovora. Pri slikanju izbranih pokrajin sveta še vedno izhaja neposredno iz barvne ploskve, poskuša se sprostiti in iz resnične pokrajine izluščiti tisti del, ki je likovno najbolj poveden (Izgubljene iluzije, 2007). Mojstrsko izbira pravo svetlobno valovanje, tisto edino pravo, ki združuje razmerje med vidnim, resničnim, in notranje zaznanim, duhovnim.