Vse odkar so Kitajci 13. julija 2001 izvedeli, da bodo gostili olimpijske igre, so gostitelji to izkoristili za predstavitev sodobne Kitajske, za prikaz Kitajske v 21. stoletju. Pet tisoč let dolgi zgodovina in kultura ter izumi, ki so Kitajce pripeljali do njihove civilizacije že v času, ko so bili drugje po svetu šele nekoliko dlje od kamene dobe, vse to je bilo porok, da bo Zahod o njih izvedel marsikaj, ko se bodo končno odprli. Ob začetku tega procesa se je zgodil pokol na Trgu nebeškega miru, Tienanmenu, ko je vojska zatrla demonstrante, ki so zahtevali hitrejši prehod v tržno gospodarstvo in demokracijo. Več sto mrtvih je bil vzrok, da je takrat svet izključil Kitajsko, ki je spet ostala sama za svojim zidom. Tokrat ne povsem po svoji volji. Dodelitev organizacije olimpijskih iger 2008 pa je bila priložnost, da se Zahod in Vzhod z ogromno Kitajsko na čelu, zavedati se je treba, da je vsak peti Zemljan – Kitajec, končno povežeta ali pa vsaj bolje razumeta. Nekoč vase zaprta in samozadostna Kitajska je tako dobila priložnost, da pokaže svetu, kaj zmore, zato je celotna Kitajska, predvsem pa Peking, zadnja leta živel le še za olimpijske igre, kar je bilo moč zaznati na vsakem koraku. Ne samo da se je v veliki meri spremenila podoba mesta, temveč so prebivalcem celo zapovedali, da morajo spremeniti svoje, zahodnjakom mogoče nekoliko »čudne«, navade. Kitajci tako na primer ne smejo več pljuvati po tleh, se prerivati v vrstah in na avtobusih.