Moram reči, da me film vedno bolj privlači, celo tako močno, da sem že oddal prošnjo za snemanje filma. Verjetno je moj povečani interes za film povezan z občutkom, da je dejansko - sedaj pa čisto res - teater v veliki krizi zaradi vdora drugih medijev, ne samo filma, temveč predvsem videa. Posledica tega vdora je drugačen način razmišljanja in življenja, ki postaja vedno manj socialno, kajti ogled predstave je bil ritual, na katerem so se srečali različni ljudje, sedaj pa se ta ritual krha in nadomešča z gledanjem videa ali filma doma v samoti. V primerjavi z gledališčem ima film še neko bistveno prednost, da namreč lahko vse zabeleži in to tudi ohrani, medtem ko so stvari, ki se v teatru dogodijo na vajah ali predstavah, neponovljive. Igralec ne more nečesa petdesetkrat ponoviti na isti način. V teatru vse uhaja. Misel in vsebina sta vsakič izmuzljivi. Kljub temu pa je zadnji in ključni razlog, ki me čedalje bolj vleče k filmu, moj obup nad našim socialističnim načinom delanja predstav, ki sem ga izkusil v 80. letih v vseh institucijah kjerkoli v Jugoslaviji, kjer je bilo tehnično vse v taki krizi, da nikoli nisem mogel izpeljati svoje zamisli tako, kot sem jo hotel, kar se mi zdi, da bi lahko storil pri filmu. V teatru stvari vedno uhajajo iz rok, kar je sicer izziv in lepota tega dela, ker se morajo predvideti vse težave, na katere je potrebno hitro reagirati, in tisto, kar se dobi na koncu, je le sinteza vseh teh poskusov in rešitev, po drugi strani pa je tudi deprimirajoče, če režiser nikoli ne more realizirati tistega, kar hoče. V bistvu sem v tem teatru, ko sem potoval po Jugoslaviji, doživljal zgodbo razpada države ravno skozi razpad institucij. V začetku 80. sem še vstopil v teater, ki je bil kolikor toliko institucionalno trden, konec 80. pa ni funkcioniral niti en teater, v katerega sem prišel. V Sarajevu je dva dni pred mojim prihodom sredi 80. zgorela celo dvorana, v kateri bi moral pripraviti predstavo.